COPYLEFT
1. UVOD
V svoji diplomski nalogi z naslovom COPYLEFT sem si zastavil štiri na prvi pogled različne cilje. Vsakemu od teh ciljev pripada ustrezno poglavje in tudi ustrezna disciplina. Štirje cilji ustrezajo štirim, po mojem mnenju v laični, pa tudi strokovni javnosti razširjenim in napačnim pojmovanjem pojma copyleft. Glavni namen te diplomske naloge je torej zavrnitev teh prepričanj oz. apologija pojma copyleft, ki je prepogosto napačno razumljen.[1]
Namen diplomske naloge je torej obravnavati metodo copyleft iz štirih različnih pogledov:
- zgodovinski pogled (zakaj je prišlo do problema, ki naj bi ga copyleft reševal)
- pravni pogled (kako naj bi copyleft to reševal)
- politično filozofski pogled (kakšno oznako gre pripisati metodi copyleft)
- ekonomski pogled (kako se ta metoda obnese v tržni ekonomiji)
Vsako poglavje pa skuša tudi zanikati napačno razširjeno splošno mnenje. V 1. poglavju tako skozi zgodovino razvoja metode pokažem, da metoda ne predstavlja neke novosti na področju avtorskega prava, temveč da gre ravno za vračanje h koreninam te pravne panoge. V 2. poglavju, ki je tudi jedro diplomske naloge, dokazujem, da nikakor ne gre za nasprotje »copyrighta«, temveč da je copyleft dobrodošla dopolnitev avtorskega prava in da sta oba koncepta tesno prepletena. V 3. poglavju, katerega glavna tema je pravičnost, trdim in upam si reči, da tudi dokažem, da copyleft nikakor ne more biti rezultat marksistične ideologije.[2] V zadnjem poglavju, ki pravzaprav nadgrajuje 3. poglavje, pa se sprašujem o učinkovitosti metode in pokažem, da je metoda še kako kompatibilna s kapitalističnim sistemom produkcije in celo zelo konkurenčna ter da o njej ne moremo govoriti kot o odrazu komunističnega produkcijskega sistema.[3]
2. ZGODOVINA
2.1 ETIČNA IZHODIŠČA
Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila izredno ustvarjalno obdobje za hekersko skupnost nove porajajoče se računalniške tehnologije. Pojem hekerja v 60.-ih in 70.-ih še ni imel negativnega prizvoka, saj ni šlo za ljudi, ki bi svoje znanje uporabljali za vdore v zaščitene sisteme ali programiranje škodljivih programov in virusov (slednje so sami hekerji imenovali »crackerji«[4]), temveč je šlo za ljudi, ki so z užitkom preučevali delovanje računalniškega programja in računalniške opreme iz čistega entuziazma. V začetkih razvoja računalniške tehnologije o avtorskih pravicah na programju ni bilo govora in računalniško programje je svobodno krožilo po skupnosti, ki je bila sestavljena večinoma iz ljubiteljskih razvijalcev programja. Prav ideja svobodnega kroženja programja (pa tudi ostala potrebna regulacija) je bila vsebovana v t.i. »hekerski etiki«. Sklicevanje na zakone tako ni bilo potrebno,[5] saj je široko druščino ljudi različnih namenov in sposobnosti po Levyju[6] združevalo sedem načel oz. osnovnih pravil, ki seveda niso bila nikjer zapisana, v tej obliki pa so bila artikulirana ex post. Ta načela[7] so bila:
»Dostop do računalnikov- in vse kar bi te lahko naučilo o tem, kako svet deluje- bi moral biti neomejen in totalen!
Vedno spoštuj Podaj-naprej Imperativ! (Always yield to the Hands-on Imperative!)
Vse informacije bi morale biti proste! (free)
Ne zaupaj oblasti - promoviraj decentralizacijo!
Hekerji bi morali biti sojeni na podlagi njihovega dela in ne na podlagi nepravih kriterijev, kot so diploma, starost, rasa ali pozicija!
Z računalnikom se lahko ustvarja umetnost in lepota!
Računalniki lahko spremenijo tvoje življenje na bolje!« [prevod A.H.]
Za sam pojem copylefta je na tej stopnji pomembno predvsem drugo načelo, ki vsebuje »Hands-on Imperative«. Levy ga razlaga kot prost dostop, odprtost informacij in deljenje znanja.[8] Prav v tem načelu se kažejo slabo artikulirani začetki copyleft modela. Kot pa je pokazala zgodovina, etična izhodišča niso bila dovolj močna, da bi se skupnost kot taka lahko ohranila.
Hekerji so se združevali tako neformalno kot tudi formalno. Slednji predvsem v znanem Homebrew Computer Club-u. Sloviti spor,[9] ki je izbruhnil med člani kluba in Billom Gatesom ter Paulom Allenom, je postal simboličen konec svobodne in odprte računalniške skupnosti ter konec obstoja in distribucije programja izven okvirjev avtorskega prava. Felsensteinovim[10] idealom odprtosti in svobode[11] se je čas na trgu iztekal. Gates in Allen sta še danes dobro znani programski jezik BASIC prilagodila potrebam popularnega MITS-ovega osebnega računalnika ALTAIR 8800 in prevajalnik[12] poimenovala ALTARIR BASIC. [13] V nasprotju s hekersko etiko deljenja programja sta menila, da sta upravičena do plačila za svoje delo. Čeprav je mnogo članov hekerske skupnosti program celo naročilo, je pred odpošiljanjem programa enemu izmed članov uspelo dobiti kopijo programa in le-ta se je hitro razširil po skupnosti. V znamenitem pismu z dne 3. februarja 1976 z naslovom »An open letter to hobbysts«[14] je Gates ostro napadel hekersko skupnost in jih neposredno obtožil kraje programja. Čeprav pismo ne omenja avtorskopravnega varstva programov, je jasno razvidno, da je trg programja Gates razumel kot trg lastniškega programja. Od tega trenutka dalje so na eni strani obstajali hekerji z avtorskopravno nevarovanim[15] in zastonjskim programjem,[16] na drugi strani pa nastajajoči trg, ki je zahteval spoštovanje avtorskopravnega varstva in plačilo. S stališča kluba so bile obtožbe Gatesa in Allana seveda smešne, saj so ravnali po ustaljeni in uveljavljeni praksi ter v skladu z notranjo etiko celotne skupnosti. Za njih sta bila krivca prav začetnika Microsofta. Dve leti po dogodku je klub zamrl. Trg je storil svoje in deljenje programja se je ohranjalo zgolj še v akademskih sferah. Hekerska etika očitno ni bila zadosten pogoj za zaščito prostega programja. Zadnji pravi hekerji so se morali za zaščito nasloniti na zakonodajo.
2.2 TERMINOLOŠKA IZHODIŠČA
Sam termin copyleft se pojavil istega leta kot prevajalnik ALTAIR BASIC. V programskem prevajalniku Palo Alto Tiny BAISIC za jezik Tiny BASIC (prav tako prilagojenim za ALTAIR 8800) je maja 1976 v enem izmed izvodov Dr. Dobbs Journal [17] Li-Chen Wang namesto klasične copyright določbe, ki bi morala spremljati avtorsko varovana dela (»Copyright All rights reserved«), napisal "@COPYLEFT ALL WRONGS RESERVED". Klubski kolega Roger Rauskolb, ki je ta isti program spremenil, izboljšal ter objavil v Interface Age časopisu, je tej notici poleg Li-Wengovega imena dodal svoje ime, ostale določbe pa pustil nespremenjene.[18]
Izraz copyleft, ki je v splošno uporabo prišel prav preko inkorporacije v GPL,[19] je Stallman že okoli leta 1985 prevzel od Dona Hopkinsa,[20] ko je v nekem njegovem pismu zasledil zabavno besedno igro »Copyleft—all rights reversed«. Coypleft je namreč posledica besedne igre, ki se poigra s standardno oznako za avtorskopravno varovana dela v anglosaškem pravnem sistemu. Taka dela ponavadi vsebujejo oznako »Copyright - all rights reserved«, ki jo spremlja simbol ©, s čimer sporočajo, da si nosilec avtorskih upravičenj pridržuje vse pravice, ki izhajajo iz avtorske pravice. Sam pojem coplyleft pa smisel obrne s tem, ko besedo »right«, ki lahko pomeni tako »pravica« kot »desno«, zamenja s protipomenko, vendar ne protipomenko prvotnemu, temveč drugotnemu pomenu besede »right«. S tem pa želi poudariti, da si avtor ne pridržuje pravic, ki izhajajo iz avtorske. Grafični znak, ki ponavadi spremlja oznako copyright, pa copyleft prav tako prikroji po svoje s tem, da črko c obrne v levo.
2.3. ARTIKULACIJA METODE
Hekerska etika, ki je po letu 1977 resda skoraj popolnoma izginila iz trga računalniškega programja, se je do sredine osemdesetih let uspešno obdržala v akademskem okolju prestižnih univerz in raziskovalnih ustanov, kot so MIT, Stanford ipd. Akademiki, zaposleni na teh inštitucijah, so še vedno sledili »Hands-On« imperativu, saj je bil njihov primarni namen raziskovanje in ne trženje programja. Prav zato je lahko vsakdo dobil izvorno kodo programa in jo prilagodil svojim potrebam. Eden izmed takih univerzitetnih hekerjev je bil tudi na MIT-ovem Artificial Intelegence Lab delujoči programer Richard Stallman.
Dogodek, ki je sprožil Stallmanov angažma, ki je rezultiral v gibanju Free Software Foundation[21] (FSF), je bil povezan s podarjenim XEROXOVIM tiskalnikom, ki na MIT-ovi računalniški mreži ni deloval dovolj dobro. Stallman je običajno v takih primerih preoblikoval kodo programja in omogočil delovanje tiskalnika v novem okolju. Vendar pa je na njegovo veliko presenečenje kolega s sosednje univerze, za katerega je vedel, da ima izvorno kodo (Xerox je namreč ni priložil tiskalniku), zavrnil deljenje kode, saj je moral podpisati t.i. dogovor o varovanju tajnosti oz. nerazkritju izvorne kode. Stallman, ki je razočaran spregledal, da hekerska etika pod pritiskom korporacij izginja celo iz akademskega okolja, se je odločil zapustiti laboratorij in se posvetiti izgradnji sveta, v katerem bi obstajalo zgolj prosto programje.[22] Njegov prvi cilj je bil izgradnja prostega operacijskega sistema. Svoje namene je marca 1985 naznanil v Dr. Dobb's Journal of Software Tools pod naslovom GNU Manifesto.[23] V članku je pozval h skupni stvaritvi GNU operacijskega sistema. Čeprav je Stallman v manifestu razglasil, da gre pri projektu za prosto programje, pa razen na tej deklarativni ravni[24] ponovno ni bilo nobene pravne podlage, ki bi zagotovila prostost programja.
2.4. NASLONITEV NA COPYRIGHT IN PRVE LICENCE
Sam operacijski sistem v izgradnji tako do leta 1988 ni bil varovan z nobeno prosto licenco. Leta 1988 pa je Stallman doživel še eno neprijetno izkušnjo, ki ga je privedla do tega, da je uvidel, da se bo potrebno opreti na obstoječo pravno ureditev, če želi preprečiti lastninjenje prostega programja. Sam dogodek je Stallman prikazal v dokaj kompleksni shemi,[25] vendar pa je poenostavljena verzija dogodka[26] potekala takole: Stallman je za potrebe operacijskega sistema GNU razvijal programski prevajalnik za programski jezik LISP z imenom GNU EMACS. Časovno gledano sta se vzporedno razvijala Stallmanov Emacs in Goslingov Emacs, ki je bil pravzaprav izvedba Stallmanovega, saj je bil Stallmanov v javni domeni in je Gosling lahko uporabil njegove dele. Ker je Gosling prodal avtorske pravice na prevajalniku podjetju UNIPRESS, je podjetje zahtevalo od Stallmana, naj zaustavi distibucijo svojega EMACSA, češ da vsebuje del kode, ki pripada njim. Čeprav je Stallman spisal osnovo EMACSA že v letu 1975, Gosling pa je začel na Stallmanovih temeljih graditi šele 1982, je moral Stallman popustiti in nadomestiti sporne dele kode z na novo spisano kodo. To ga je vzpodbudilo, da je leta 1988 v junijski številki GNU Bulletina izdal t.i. EMACS General Public License,[27] ki velja za prvo copyleft licenco. Ta je v uvodu določala samo bistvo:
»The license agreements of most software companies keep you at the mercy of those companies. By contrast, our general public license is intended to give everyone the right to share GNU Emacs. To make sure that you get the rights we want you to have, we need to make restrictions that forbid anyone to deny you these rights or to ask you to surrender the rights. (poudaril A.H) Hence this license agreement. Specifically, we want to make sure that you have the right to give away copies of Emacs, that you receive source code or else can get it if you want it, that you can change Emacs or use pieces of it in new free programs, and that you know you can do these things.
To make sure that everyone has such rights, we have to forbid you to deprive anyone else of these rights. For example, if you distribute copies of Emacs, you must give the recipients all the rights that you have. You must make sure that they, too, receive or can get the source code. And you must tell them their rights.«
To licenco je prihodnje leto Stallman posplošil in tako je nastala GNU General Public License version 1., saj je Stallman želel ustvariti univerzalno licenco, ki se ne bi omejevala zgolj na določen distribucijski paket. Tako je končno ideja copylefta prešla okvirje etičnega normativa in postala bistveni del vseh bodočih prostih recipročnih programskih licenc. Copyleft je tako postal pravni pojem!
2.5. RAZKOL V POGLEDIH
Vendar pa projekt GNU operacijskega sistema na začetku devetdesetih navkljub urejenim pravnim okoliščinam še ni bil končan. Dejstvo, da danes ta sistem bolje poznamo pod imenom LINUX kot GNU,[28] je pripisati Linusu Torvaldsu, ki je na začetku devetdesetih razvil jedro sistema (kernel) in ga poimenoval LINUX. Torvalds je bil mlad finski heker nove generacije, katerim vrednote hekerske etike niso bile več tako domače, glavno motivacijo pri ustvarjanju programja pa jim je pomenila zabava ter možnost zaslužka in ne več radovednost in ideološka pozicija. Dva pogleda na prosto programje sta se začela vedno bolj oddaljevati in leta 1999 se je spor ideološko kristaliziral v eseju E. Raymonda z naslovom The Cathedral and Bazar,[29] v katerem je pri prostem programju v središče postavil odprtost in ne prostost. Na prvi pogled majhna razlika je botrovala k ustanovitvi vzporednega gibanja Open software initiative (OSI) in razkolu gibanja za prosto programje saj se Stallmanova FSF ni želela pridružiti OSI.[30] Od te točke naprej poleg prostega programja katerega definicijo je ustvarila FSF, obstaja tudi odprto programje, katerega definicijo je ustvarila OSI. Eden izmed povodov za novo označbo programja je bil marketinški učinek, saj so člani OSI menili, da Stallman s svojimi ideološkimi stališči in poudarjanjem prostosti (free) odvrača korporacije od tega, da bi se začele zanimati za prosto programje.[31] Prvi večji uspeh je koncept doživel, ko se je Netscape Inc. odločil, da postane njegov brskalnik Netscape odprt program. Tako se je rodil projekt Mozilla.[32] Sam razkol pa pravzaprav ni toliko pomemben za razpravo o copyleftu, saj obe fundaciji na svoj spisek licenc[33] sprejemata tako copyleft (recipročne) kot tudi ne-copyleft (permisivne) licence in njuni definiciji prostega/odprtega programja se le malenkostno razlikujeta. Na nek način pa nam izjave Raymonda in Stallmana vseeno posredno pomagajo dojeti ideološki boj okoli bistva copylefta.
2.6. ŠIRJENJE COPYLEFTA NA DRUGE VSEBINE
S tem pa se razvoj in širitev copyleft metode še zdaleč ni končal. Faktor, ki je Stallmanu omogočil izgradnjo uspešne skupnosti, je bil pravzaprav internet, ki je precej olajšal izmenjavo podatkov. Drugi pomemben faktor, ki je botroval širjenju metode, pa je bil pojav digitalizacije. Digitalizacija analogne vsebine v povezavi s pojavom interneta[34] je poskrbela, da je uporaba glasbe, filma, knjig, fotografij in vseh ostalih informacijskih dobrin postala izredno enostavna. Dejstvo, da je vsaka uporaba avtorskega dela postala hkrati tudi distribucija in način, na katerega se je ameriška zakonodaja lotila varstva avtorskih pravic, je močno zmotilo ameriškega profesorja, strokovnjaka za ustavno pravo in odvetnika Larryja Lessiga, ki je po neuspelem poskusu izpodbijanja DMCA[35] pred Vrhovnim sodiščem sklenil omogočiti uporabnikom večjo svobodo pri razpolaganju z avtorskopravno varovanimi vsebinami in jim ponudil širok izbor licenc, ki jih je oblikoval po analogiji z licenco GNU GPL. Vendar pa je Lessig izhajal iz drugačne ideološke pozicije kot Stallman, saj ni želel povzročiti odprave avtorskega prava,[36] temveč vrnitev v njegove prvotne okvire. Fundacija Creative Commons[37] (CC) je tako uporabnikom pripravila širok spekter licenc, vendar pa zgolj dvema lahko pripišemo oznako GPL analogna licenca in le ena od teh licenc se je poslužila metode copyleft, ki pa je ne imenuje copyleft, temveč share-alike,[38] s čimer prav tako zadane bistvo metode.
3. PRAVNI POGLED NA COPYLEFT
3.1. KONCEPT IN DEFINICIJA COPYLEFTA
Prva in najpogostejša napaka, ki jo povečini zasledimo v literaturi, ki se ukvarja z avtorskim pravom (celo strokovni), je pojmovanje pojma copyleft kot nasprotje pojma copyright v smislu dekonstrukcije avtorskega prava (copyright v anglosaksonskem sistemu).[39] V tem poglavju pokažem, zakaj temu ni tako.
Copyleft metoda[40] se pogosto omenja v povezavi s pravnimi posli, ki določeno vsebino[41] postavijo pod drugačen, tj. milejši pravni režim, kot pa ga zanje predvideva avtorsko pravo (ali copyright). Ti pravni posli so predvsem recipročne ter permisivne licence in prenos v javno domeno, nikakor pa ne EULA[42] licence, ki vsebino postavljajo pod strožji pravni režim, kot ga predvideva avtorsko pravo.
Metodo copyleft pa lahko povežemo zgolj s t.i. recipročnimi (imenovanimi tudi copyleft) licencami. Vendar pa je tudi nadalje potrebno biti previden, saj je copyleft zgolj metoda ohranjanja varstvenega režima prostosti in ne sama licenca, kot bi se lahko napačno sklepalo iz imena,[43] je pa vsekakor BISTVENA SESTAVINA RECIPROČNIH LICENC, ki jo kot tako definira in predvsem loči od permisivnih licenc.
V svoji diplomski nalogi tako uporabljam za primer predvsem recipročno licenco izdano s strani Creative commons, z imenom »priznanje avtorstva 2.5«, saj je ena redkih licenc, ki ni zgolj prevedena, temveč celo prilagojena našemu pravnemu redu. Tudi zato se lahko neposredno navezujem na ZASP in pozitivnopravno ureditev avtorskega prava pri nas in se ne ukvarjam toliko s sistemom copyrighta. Občasno za ponazoritev določenih mehanizmov uporabim tudi licenco GPL.
Bistvo copyleft metode nikakor ni v tem, da neko avtorsko delo postane prosto[44] (to lahko postane na vse tri zgoraj naštete načine), temveč da OSTANE prosto. To, da neko avtorsko delo postane prosto, je resda rezultat recipročne licence, vendar se ta v tem pogledu ne razlikuje od permisivne licence ali celo javne domene. Zgolj to, da ostane prosto, je rezultat t.i. copyleft metode v recipročni licenci. Namen metode copyleft je torej ohranjanje korpusa proste vsebine[45] in programja.[46]
Copyleft je torej METODA, pri kateri gre za POGOJNO PRENAŠANJE izključnih zakonskih pravic oz. upravičenj, ki izvirajo iz avtorske pravice. Prav ta pogojnost, katere osnovna zahteva je deljenje avtorskega dela in predelav izvedenih iz njega pod isto licenco,[47] razlikuje copyleft licence (recipročne) od permisivnih licenc (katere se zgolj odrekajo nekaterim pravicam) in od prenosa v javno domeno, ki prav tako ne vsebuje nobene garancije, da bo delo ostalo pod istim pravnim režimom.[48] Seveda pogojnost copylefta ne pride do učinka, dokler se isto ali spremenjeno delo ne DISTRIBUIRA ali na kak drug način pojavi v javnosti, saj copyleft zavezuje le takrat. Torej gre za pogoj, ki se nanaša na distribucijo istih ali spremenjenih del.
3.2. POVEZANOST S PROSTIMI LICENCAMI IN PRENOSOM PRAVIC oz. UPRAVIČENJ
Metoda copyleft je, kot sem prikazal na zgodovinskem razvoju, neločljivo povezana s prostimi licencami. Nesmiselno bi jo bilo npr. uporabljati pri EULA licencah (End user license agreement), saj imajo te tendenco širjenja nabora prepovedanih ravnanj (poleg tistih, ki izvirajo iz same avtorske pravice). Sama predelava in distribucija sta pri teh licencah tako ali tako prepovedani že po samem zakonu in zato ni ničesar potrebno ščititi s samo licenco. Zato se je copyleft pojavil zgolj pri prenosih upravičenj, ki so opravljeni s pravnim poslom, prosto licenco.
Pri prenosu upravičenj s prostimi licencami (tako permisivnimi kot recipročnimi) gre za konstitutivni prenos[49] uporabe - torej za podelitev določenih upravičenj, s katerimi imetnik avtorske pravice obremeni svojo avtorsko pravico. Ne gre torej za cesijo ali odpoved upravičenj,[50] ki izvirajo iz avtorske pravice. Zato moramo o prostem programju in prosti vsebini še vedno govoriti kot o avtorskih delih, na katerih obstaja avtorska pravica. Razlika je le v tem, da se ta izvršuje na drugačen način. Poleg tega avtor sebe in ostalih s prenosom ne izključi iz kroga upravičencev, temveč ga odpre erga omnes vključno s seboj. Gre torej za neizključni prenos v smislu 1. odstavka 74. čelna ZASP-a.[51] Licenca »priznanje avtorstva 2.5« celo eksplicitno govori o tem, ko pravi: »Dajalec licence v skladu z določili in pogoji te licence podeljuje uporabniku brezplačno, neizključno…« (poudaril A.H.)
3.3 OGROŽENOST PROSTIH DEL OZ. ZAKAJ JE POTREBEN COPYLEFT
Kot sem že povedal, vsakršen prenos upravičenj ni varovan s copyleft metodo. Obstajajo trije različni načini prenosa upravičenj: javna domena, permisivna licenca in recipročna (copyleft) licenca. Copyleft, kot je razvidno iz imena, pa se pojavi le pri slednji. V tem podpoglavju pokažem, zakaj je tak koncept potreben.
Zgodovinsko gledano je bil prvi »prenos« upravičenj tisti, ki nastane po samem zakonu. S potekom zakonsko določenega roka torej neko avtorsko delo preneha biti pravno varovano in preide v javno domeno. Seveda tu ne gre za prenos v pravem pomenu besede, temveč za prenehanje avtorske pravice zaradi poteka časa. Javna domena je tako načeloma neodvisna od volje nosilca avtorske pravice. V anglosaškem pravnem sistemu je sicer možen tudi prenos v javno domeno- torej popolna odpoved celotni avtorski pravici (torej tu ne gre za prenos, ampak odpoved!), v kontinentalnem pravu pa zaradi neprenosljivosti moralnih upravičenj to ni mogoče[52] in zato javna domena nastane samo s potekom časa.
Druga možnost prenosa upravičenj, ki se zgodovinsko gledano pojavi pred recipročnimi licencami, je permisivna licenca. Take licence vsebujejo različne nabore prenesenih upravičenj (nabor je lahko zelo širok ali zelo ozek, lahko zahteva samo priznanje avtorstva, niti ni nujno, da zahteva priloženo kodo ipd.). Vendar pa se taka licenca ne ukvarja s problemi predelave in nadaljnje distribucije reproduciranih ali predelanih del.
Licence, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem, se imenujejo recipročne licence. Pri njih gre ponovno za širši ali ožji nabor prenesenih upravičenj, pri čemer se zahteva, da se isti nabor ohranja tudi za distribuirana in predelana dela. Torej je glavni problem, ki povzroči nujnost copylefta, ravno distribucija istih (torej reproduciranih) in predelanih del.
3.3.1. Kako je ogroženo delo pod permisivno licenco
Avtorsko-pravno varovano delo, ki je objavljeno pod permisivno licenco, torej prenaša nekatera upravičenja (skoraj vse licence seveda vsebujejo tudi prenos pravice do predelave) vendar pa je pravni režim, ki je s tem vzpostavljen na delu, ogrožen zaradi 7. člena ZASP-a, ki določa, da so vsa predelana dela, ki izpolnjujejo kriterij intelektualne storitve, samostojna avtorska dela. V primeru permisivne licence seveda predelovalcu ni potrebno prositi za dovoljenje imetnika avtorske pravice, saj je ta to že storil (erga omnes) s samo licenco. Tu ne nastopi še noben problem.
Ta namreč nastopi, ko želi nekdo predelati predelano delo in mu avtor predelanega dela, ki ima popolno avtorsko pravico na tem predelanem delu, to onemogoči. Primarni predelovalec (kateremu je avtor prenesel upravičenje predelave) namreč ni dolžan dajati privolitve sekundarnemu predelovalcu. Problem je seveda največji takrat, ko je ta predelovalec vključil celotno delo objavljeno pod permisivno licenco v svoje (sedaj popolnoma avtorsko-pravno varovano delo) in tu pride do trka dveh upravičenj do predelave, kjer pa je eno varovano po samem zakonu (torej prepovedano) drugo pa zgolj po pogodbenem statutu (torej dovoljeno).
Po prvotnem avtorju je pravica do predelave prenesena, po drugem[53] pa ne in ta lahko pravzaprav preprečuje tudi predelave, ki izhajajo iz prvotnega dela, saj je to tudi v celoti vsebovano v njegovem. Na ta način pravzaprav samo avtorsko pravo virusno napade taka prosta dela in spremeni pravni režim, ki je na njih ustanovljen po volji prvotnega avtorja. Če govorimo o programju, se to v drugi generaciji že »olastnini«! Stallman označi take sekundarne predelovalce, ki spremenijo pravni režim za nekooperativne posameznike.[54] Prvotna licenca torej ne uspe ohraniti pravnega režima niti na prvotnem delu, kaj šele na predelavah. Tako so permisivne licence bolj primerne za darovalce programja kot pa za delivce.[55]
Podoben problem bi nastal tudi v primeru, ko bi nekdo avtorsko delo pod permisivno licenco začel distribuirati pod neko drugo, npr. EULA licenco. Večina permisivnih licenc namreč prenaša tudi pravico do distribucije in če nekdo na istem delu ustvari drugačen pravni učinek, to milo rečeno povzroči zmedo v pravnem prometu saj bi v javnosti obstajala ista dela pod dvema različnima licencama, pri čemer je seveda tak nekooperativni distributer zelo zainteresiran, da uveljavi izključnost svoje pravice, katero mu omogoča zakon in jo sam z EULA licenco še razširi, da pod njo podvrže tudi prvotno delo, ki je deljeno pod permisivno licenco.
3.3.2. Kako je ogroženo delo v javni domeni
Primer ogrozitve dela v javni domeni sem že prikazal v zgodovinskem razvoju na Stallmanovi osebni izkušnji z LISP programskim jezikom. Problem je namreč isti kot pri permisivnih licencah, le da tu licenca ne obstaja, saj tudi ne obstaja več avtorska pravica. Licenca pa se nujno naslanja na avtorsko pravico. V primeru javne domene gre torej zgolj za to, da ne obstaja nobeno dovoljenje za predelavo, saj tudi ni potrebno, ker je material, iz katerega črpa »predelovalec«, avtorsko-pravno popolnoma nevarovan in situacija je ista kot pri permisivnih licencah, le da tu ne povzroča problemov 7. člen ZASP-a, temveč 5. člen, ki določa, kaj sploh je avtorsko delo. Vsako delo, ki je v javni domeni (torej je avtorsko-pravno nevarovano), postane ob »predelavi«[56] avtorsko-pravno varovano delo. Ker je obstoj javne domene in pogoje avtorstva pravzaprav težko dokazovati, tak nekooperativni posameznik pravzaprav oži možnosti razpolaganja z materialom, ki pade pod javno domeno.
3.3.3. Zakaj delo pod recipročno licenco ni ogroženo
Delo, ki je objavljeno pod copyleft licenco, pa se zave tega problema in ga skuša rešiti. Stallman je pri snovanju GPL licence preskočil vmesni korak permisivnih licenc, saj je uvidel, da ima delo v javni domeni popolnoma iste pomanjkljivosti kot delo, objavljeno pod permisivno licenco. Stallmanova dodana vrednost torej ni bila to, da delo postane prosto (to je že storil s tem ko je npr. delo predal v javno domeno), temveč to, da ostane prosto. In tu vlada v literaturi temeljno nerazumevanje bistva copyleft metode. Velika večina literature (celo Stallman sam[57] – kasneje se sicer nekoliko popravi) namreč označuje copyleft metodo kot metodo, s katero neko delo postane in ostane prosto. To je napaka! To, da neko delo postane prosto, je namreč mogoče doseči tudi brez copylefta, ni pa mogoče doseči tega da ostane prosto. Torej je bistvo copyleft metode ohranjanje prostosti dela, bistvo javne domene in prostih (permisivnih in recipročnih) licenc pa, da postane prosto.
Metoda copyleft pa to doseže tako, da zahteva, da se za vsako nadaljnjo distribucijo (oz. druge oblike pojavljanja v javni sferi) reproduciranih (torej zgolj kopij) ali predelanih del[58] uporabi ista licenca, pod katero je varovano samo delo, ki je predmet distribucije.
3.4. JAVNA ALI ZASEBNA SFERA
Pri tem je potrebno poudariti, da je copyleft distribucijska določba, saj se nanaša le na primere pojavljanja dela v javni sferi in ne na primere zasebnih predelav in kopij za lastno uporabo. V ZASP-u bi lahko to subsumirali pod priobčitev javnosti[59] ter distribucijo in dajanje v najem.[60] Natančno tako definira pojavljanje v javnosti tudi licenca »priznanje avtorstva 2.5«. Dejanj v zasebni sferi namreč copyleft ne ureja in tudi nesmiselno bi bilo, da bi uporabnik licenciral delo sam sebi, saj sta že po samem zakonu taka predelava ter kopiranje prosta.[61] Torej gre zgolj za distribucijsko določbo! Poleg tega je tudi jasno, da je nesmiselno z licenco urejati svobodo, ki jo zagotavlja že sam zakon:[62] pri tem gre za celoten spekter upravičenj javnosti, ki se v ZASP-u nahajajo pod 4. oddelkom. Gre torej za vsebinske omejitve avtorske pravice: te se delijo na zakonite licence (47. in 47.a člen)[63] in na prosto uporabo (48.-57. člen), ki jo prav tako zagotavlja sam zakon.[64]
Seveda je od samega dela odvisno, katere modalitete priobčitve javnosti bo vsakokratna copyleft določba vsebovala. Tako npr. pri računalniških programih vsekakor ne bo obsegala javnega prenašanja, radiodifuznega oddajanja ipd., bo pa vsekakor obsegala dajanje na voljo javnosti in distribuiranje. In ravno zaradi tega je potrebno biti pri definiciji karseda širok.
Tega problema so se npr. pri GPL licenci zavedali in skušali v 3. verziji vse te pojme zajeti v pojmu conveying.[65] Primer GPLv3 v 4. členu tako npr. obravnava prenašanje dobesednih kopij (conveying verbatim copies), v 5. členu pa prenašanje predelanih različic (conveying modified source verisons).
Zaradi vsega tega ni čudno, da je do copylefta prišlo predvsem pri avtorskopravno varovanih delih funkcionalne narave, ki zaradi razvoja tehnologije in drugega znanstvenega napredka doživljajo ogromno predelav in je njihova vrednost tem večja, čimbolj razširjene so. Računalniško programje je eklatanten primer. Zgodovinsko gledano do tega seveda ni moralo priti na primeru poezije, je pa pri prosti vsebini izvrsten primer spletne enciklopedije Wikipedije, ki prav tako kot računalniško programje nenehno doživlja spremembe, posodobite in izboljšave.
3.5. ENOSTRANSKA LICENCA ALI LICENČNA POGODBA
Načeloma moramo pri obravnavi copyleft metode izhajati iz dveh različnih gledišč, saj ga lahko obravnavamo kot vsebino licenčne pogodbe[66] ali enostranske licence[67] in glede na to moramo samo metodo copyleft obravnavati kot razvezni pogoj ali pogoj pri enostranskem poslu.
Stallman celo zahteva, da se GPL licenca interpretira kot enostranska licenca, ker gre pri tem celo za pomemben ideološki moment, saj se s tem ogne kompleksnosti pogodbenega prava, ki s seboj lahko vnese prenekatero težavo in omejitev. Ker v slovenski sodni praksi pravzaprav ne poznamo primera, ki bi se ukvarjal s to tematiko, bi se bilo na prvi pogled smiselno zgledovati po nemški sodni praksi, saj sta ureditvi avtorskega prava podobni. Vendar pa pogodbena konstrukcija, ki jo zagovarja nemška sodna praksa, s seboj prinese veliko problemov (soglasje volj,[68] pisnost, časovna veljavnost ponudbe[69]). Zaradi tega se je potrebno ozreti po drugi možnosti. Po licenci kot enostranskem pravnem poslu. Najmočnejši argument v prid enostranski licenci v slovenskem pravu predstavlja 70. člen ZASP-a, ki predvideva prenos materialnih avtorskih pravic s pogodbo (licenčno) ali drugim pravnim poslom.[70] In ravno v omembi drugega pravnega posla je potrebno videti možnost enostranske licence. ZASP torej ne zahteva pogodbene konstrukcije prenosa avtorsko-pravnih upravičenj. Nadalje se enostranska licenca tudi elegantno izogne problemom vprašanja soglasja volj, pisnosti in časovne veljavnosti ponudbe. Licenca »priznanje avtorstva 2.5« ima npr. nekoliko nerodno dikcijo, ko pravi: » Z IZKORIŠČANJEM KATEREKOLI OD PRAVIC V ZVEZI Z DELOM, PONUJENIM POD POGOJI TE LICENCE, UPORABNIK (KOT JE OPREDELJEN SPODAJ) SPREJME DOLOČBE TE LICENCE IN SOGLAŠA, DA GA ZAVEZUJEJO. DAJALEC LICENCE MU PODELJUJE TU DOLOČENE PRAVICE NA PODLAGI UPORABNIKOVEGA SPREJEMA LICENČNIH DOLOČB IN POGOJEV.«
Ker Damijan torej zadovoljivo argumentira, da je za slovenski pravni red možna konstrukcija enostranske licence, ki odpravi mnoge pomanjkljivosti dvostranske licence, se bom v nadaljevanju posvetil izključno copyleft metodi kot pogojevanju enostranskega pravnega posla. Dovolj je, če celoten potek licenciranja temelji na samem avtorskem in ne tudi pogodbenem pravu.[71]
3.6. POGOJEVANJE PRENOSA ALI VSEBINSKO OMEJEVANJE
Na obveznosti (copyleft določbe) ne smemo torej gledati kot na pogodbene obveznosti obligacijske narave (niti kot na naturalne obligacije), pač pa kot na pogoje, pod katerimi je dopustno izvajanje prenesenih upravičenj.[72] Pri tem pa ne gre za vsebinsko omejevanje,[73] temveč za pogojevanje prenosa upravičenj, ki izhajajo iz avtorske pravice.[74] Če je namreč vsebinsko, prostorsko in časovno omejevanje možno, je po načelu »a maiori ad minus« možno tudi pogojevanje samega pravnega posla prenosa. Sam copyleft v ničemer ne omejuje oz. oži prenesenih upravičenj, temveč jih pogojuje tako, da je prenos veljaven le v primeru, ko se predelana ali ista dela dajejo na voljo javnosti pod isto licenco. Licenca »priznanje avtorstva 2.5.« celo eksplicitno navaja da gre pri prenosu za teritorialno in časovno neomejeno licenco.
Razvezni pogoj je torej v celoti vsebovan v razpolagalnem poslu, t.j. enostranski licenci.[75] Svoboda razpolaganja je neomejena pod pogojem ohranitve pravnega režima na istih ali predelanih delih z ohranitvijo iste licence. Neupoštevanju tega pogoja pa seveda avtomatično prekine podeljena upravičenja. Kršilec, ki tako ne ohrani iste licence, torej ne krši neke pogodbene obveznosti, temveč sam zakon, saj mu potemtakem ni bilo preneseno nobeno upravičenje, to pa je kršitev določb ZASP.[76] Pri tem moramo tudi poudariti, da ne predstavlja kršitve dejstvo, da nekdo ni ohranil licence, temveč je kršitev samo dejanje distribucije predelanih del ali redistribucije. Eleganten koncept je rezultat tega, da z razpolagalnim poslom (enostransko licenco) ne moremo ustvariti obveznosti!
Uporabnika dela prav tako ne moremo prisiliti k temu, da bi upošteval copyleft določbo, lahko pa uveljavljamo sodno varstvo, ki izvira iz samega zakona.[77] Zato je varstvo del, ki so varovana s copyleft licencami popolnoma isto kot varstvo avtorskopravno varovanih del. Ker gre za kršitve avtorskega in ne pogodbenega prava, ima avtor na voljo vse možnosti, ki mu jih ponuja 7. poglavje ZASP-a.
Seveda pa ni nujno, da je edino kršitev copyleft določb (torej deljenja pod isto licenco) edini razvezni pogoj, ki ga vsebujejo proste licence. Lahko gre tudi za kršitev priznanja avtorstva ali pa v primeru računalniškega programja priložitve izvorne kode.
3.7. ŠIBKI IN STROGI COPYLEFT
Glede na to, kako strogo se pojmuje predelava, pa se copyleft licence delijo na t.i. strong in weak copyleft. Čim širši spekter predelav namreč vsebuje sama copyleft določba,[78] tem močnejši copyleft vsebuje licenca in obratno. T.i. šibki copyleft se uporablja predvsem za knjižnice programskih jezikov, kjer je primarni namen ohranitev samega jezika in njegovih predelav, ne pa tudi programov, izvedenih iz njega. Eden redkih primerov take licence predstavlja licenca GNU Lesser Public License (GLPL).
3.9. TRAJANJE
Moč copyleft licence, da ohranja pravni režim na določenem delu, pa ni omejena. Po preteku časa, ki ga določa zakon, avtorska pravica preneha in avtorsko delo preide v javno domeno. Licenca »priznanje avtorstva 2.5« tako npr. govori, da je licenca resda časovno neomejena, vendar zgolj za čas trajanja pravice, določen z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah. Neobstoj avtorskopravnega varstva pa pomeni tudi, da delo ni več varovano s copyleft metodo.[79] Zanimivo je torej, da npr. zavzemanje za krajše trajanje avtorske pravice (za katerega se zavzema praktično vsa skupnost, ki ima kakršenkoli opravek s prosto vsebino) šibi moč pravnega varstva, ki je bilo vzpostavljeno s copyleft metodo. Dejstvo, da dela pod recipročnim licencami doživljajo nenehno nove in nove predelave, pa na nek način omogoča podaljševanje časa trajanja prostega pravnega režima na celotnem korpusu proste vsebine.
4. POLITIČNA FILOZOFIJA IN COPYLEFT
V tem poglavju ne obravnavam dekonstrukcije prava intelektualne lastnine ali avtorskega prava, temveč raziskujem politično-filozofske aspekte copylefta. Čeprav se snovi prekrivata, je to poglavje v bistvu zelo specifično in zamejeno. Za filozofska izhodišča sem vzel anglosaško sodobno politično teorijo. Glede na to, da je copyleft fenomen, ki je nastal v anglosaškem pravnem okolju, se mi zdi smiselno uporabiti njemu domačo filozofijo, ki je, resnici na ljubo, tudi mnogo bolj razdelana kot kontinentalna politična filozofija.
Taka obravnava copylefta pa ima v dosedanji literaturi zelo obrobno mesto. Tisti redki raziskovalci pravno in politično-filozofskih aspektov te metode ali licenc nasploh namreč zelo površno obravnavajo samo metodo in mnogo raje proučujejo politične aspekte izjav glavnih protagonistov obeh gibanj, ki pa večinoma nimajo ničesar opraviti s samo metodo oz. prostimi licencami nasploh.
V literaturi tako povečini najdemo dva modela obravnave. Prvi je tisti, ki obravnava razklanost gibanja in ne pride dlje od tega, da je ena stran pravzaprav ideološko prazna, torej popolnoma tehnična (OSI), druga pa ideološka (FSF), pri čemer ničesar ne povedo o ideologiji, ki se skriva za to famozno ideološkostjo. Zelo redka razmišljanja pa vsebino Stallmanovih pogledov pripisujejo anarho-komunistični filozofiji, Raymondevi vsebini pa se pogosto pripisuje libertarna pozicija. Drugi model pa povečini obravnava copyleft z (pozitivnega ali negativnega) gledišča komunizma (kot ekonomskega sistema) oz. marksizma (kot politične teorije), vendar pa se ponovno ne osredotoča na obstoječe pravne instrumente, temveč se ukvarja bolj z Stallmanovimi izhodiščnimi idejami in sociološkim fenomenom skupnosti prostega programja.
V tem poglavju skušam pokazati, da nominalen odnos obeh skupnosti do copylefta pravzaprav nima nobenega pomena za samo analizo metode. Nadalje pokažem, da je nominalen odnos Stallmana, Raymonda in Lessiga do samega avtorskega prava različen, vendar to dejstvo prav tako ne vpliva na samo metodo. Poleg tega skušam pokazati, zakaj metodo v formalnem pogledu lahko pripišemo komunitaristični filozofiji ter v materialnem pogledu liberalizmu.
4.1. NOMINALEN ODNOS SKUPNOSTI
Razkol v skupnosti bi nam lahko veliko povedal o samem politično filozofskem bistvu copyleft metode, saj je lažje metodo kot samo na sebi obravnavati z dveh nasprotnih bregov. Vendar pa si bomo za potrebe tega razmišljanja, ker uradna politika obeh fundacij ne zavzema nekih diametralno nasprotnih stališč, le na hitro ogledali razlike v skupnostih. O zgodovinskem momentu, ki je vodil do razkola, sem že govoril. Na vprašanje, zakaj bi moralo biti programje prosto, v FSF odgovarjajo, da zaradi vrednot oz. etičnih ciljev, v OSI pa trdijo, da zaradi praktičnosti. Čeprav obe skupnosti obravnavata lastniško programje kot nasprotnika, vidi FSF v njem družbeni problem, katerega je potrebno odstraniti, OSI pa zgolj suboptimalno rešitev.[80] Samo gibanje FSF se ima za socialno gibanje, OSI pa bolj za tržni model. Spiska licenc obeh skupnosti se sicer ujemata, vendar pa so licence, ki so odobrene od FSF, vedno na spisku OSI, obratno pa ne velja (razen v res izjemnih in marginalnih okoliščinah), saj so pogoji za licenco FSF malce strožji. FSF se zavzema za prosto programje, OSI pa za odprto programje. Teza, da je ravno copyleft tisti razloček, zaradi katerega obstajata dve skupnosti prostega programja,[81] je torej napačna!
4.2. NOMINALEN ODNOS STALLMANA, RAYMONDA IN LESSIGA
Stallman je v literaturi znan po svojem deontološkem (čisto etično utemeljenem) pogledu, ki pravi, da je deljenje programa etični imperativ. Njegov ideal je družba, v kateri je celotno in ne zgolj nekatero programje prosto. Zanj je kot učinkovito programje pomembnejša skupnost, ki to programje ustvarja. Mueller v svojem eseju z naslovom Info-communism utemeljuje, da tak pogled vodi v komunizem. Po njegovem mnenju moralna nesprejemljivost ne-prostega programja lahko izhaja iz deontološke ali konsekventualne trditve. Primer deontološke trditve je, da je deljenje pomembnejše od samega avtorskega prava in da zaradi etičnega imperativa ne moremo zavrniti nikogar, ki bi želel, da z njim delimo program. Primer konsekventualističnega pogleda pa je ta, da lastninjenje informacij vodi do etično nesprejemljivih omejitev za končnega uporabnika. Ta druga trditev ni ontološke narave (aksiomska), temveč se poigrava z etičnimi posledicami ne-prostega programja, ki vplivajo na posameznika in družbo. Stallman v svojih trditvah izhaja iz obeh pogledov, toda Mueller se sprašuje, ali je res deljenje informacij moralno obligatorno. Odgovor, ki ga ponudi, je, da taka trditev po analogiji proizvede trditev, ki pravi, da je lastnina na programju napačna, ker je vsaka lastnina napačna. Čeprav se zaveda nematerialne narave informacije, pravi, da je informacija še vedno resurs in za ta resurs je potrebno priznavati možnost olastninjenja, če priznavamo možnost lastninjenja na drugih resursih. Vse ali nič torej. Odprava privatne lastnine pa je poglavitna značilnost komunistične ideologije. Stallman sicer nikjer ne trdi, da je vsaka lastnina napačna, toda potrebno je pritrditi Muellerju, da je po splošni analogiji sklep, do katerega pride Mueller, popolnoma legitimen.
Vendar je potrebno poudariti, da Stallmanovo stališče ni dosledno preneseno v GPL ravno zaradi copylefta. Stallman je imel v smislu delovanja možnost popolne in radikalne kritike in rušitve copyright sistema, vendar se za to ni odločil! Niti približno se ni odločil za Lessigov model delovanja, ki je izrazito političen. Zato sam sebi pravi pragmatični idealist in ne komunist. Ni torej moč zanikati anarho-komunistične usmerjenosti Stallmanovih izjav (»Vse programje mora biti prosto!«), toda to ne pomeni, da bi morali zaradi snovalčevih idej tudi rezultat njegovega dela umestiti pod njegovo lastno ideologijo.
Raymondova funkcionalistična kritika v celoti ostaja znotraj prevladujočih meja kapitalistične miselnosti. Nekateri avtorji OSI povezujejo s t.i. kalifornijsko ideologijo, ki se spogleduje z neoliberalizmom in se je razpasla v devetdesetih letih pred razpočenjem »dotcom bublla«. Pravzaprav je Raymondov pogled, ki je označen za funkcionalističen,[82] težko označiti s primerno filozofsko oznako. To pa zato, ker stoji na stališčih neideološkosti marketinškega združenja, ki ima rahle libertarne pridihe. To pa zato, ker se Raymond sam vse bolj in bolj nagiba proti copyleftu.[83] V nadaljevanju bom pokazal zakaj je njegovo nasprotovanje copyleftu odraz libertarne ideologije.[84]
Med Stallmanom in Raymondom se sicer vse bolj kažejo obrisi nestrinjanja na sami nominalni ravni. Tako se Stallman za permisivne licence odloča le stežka, medtem ko Raymond pravzaprav že trdi, da je sama recipročnost nekaj nepotrebnega. Vendar pa ima navkljub temu FSF v svojem korpusu tudi permisivne licence, OSI pa kot primer najboljše prakse še vedno navaja recipročno licenco GPL.
Lawrence Lessig pa je izšel iz popolnoma drugačnega izhodišča. Sam namreč ne podpira teze, da bi morali avtorsko pravo odpraviti, temveč da ga je potrebno vrniti v prvotne okvirje. Trenutno avtorsko pravo kritizira zaradi tega, ker sam podpira privatno lastnino in prosti trg, in ne zaradi tega, ker bi ji nasprotoval.[85] Avtorsko pravo želi namreč vrniti v idejne okvirje leta 1790,[86] ko je zakon določal, da je zgolj komercialno izdajanje (torej kopiranje) avtorskopravno varovano.[87] Nekomercialno izdajanje ter komercialna in nekomercialna predelava sta bili prosti, pa tudi čas trajanja avtorske pravice je bil zgolj 21 let.[88] Današnje avtorsko pravo vsa zgoraj omenjena ravnanja prepoveduje, pa tudi trajanje je mnogo daljše, saj avtorska pravica po ameriškem pravu traja kar celih 70 let po avtorjevi smrti. Lessig sam še vedno uporablja analogijo z lastnino in pravi: » Seveda gre pri avtorski pravici za nekakšno »lastnino« in seveda bi jo država morala zaščititi tako kot vsako lastnino . Ne glede na prvotne vtise pa je bila ta lastninska pravica (kot vse druge lastninske pravice) zgodovinsko gledano zasnovana tako, da je uravnotežila pomembno potrebo po spodbujanju avtorjev in umetnikov z enako pomembno potrebo po zagotavljanju dostopa do ustvarjalnega dela.«[89] S tem je pravzaprav, kot bom pokazal, kasneje zadel samo bistvo liberalnega pogleda na avtorsko pravo in kot takega ga tudi skuša s širokim spektrom licenc, ki jih ponuja njegova CC, tudi vrniti v prvotne okvirje. Seveda ne zgolj prek zavzemanja za spremembo zakonodaje, temveč preko osveščanja ustvarjalcev. Skupnost CC je največji uspeh vsekakor dosegla nedavno,[90] ko je celotna Wikipedija iz licence GNU FDL prešla na Creative Commons Attribution-ShareAlike (CC-BY-SA), s čimer si upam trditi, da je copyleft licenca, ki so jo izdali v CC, postala za ostale vsebine to, kar pomeni GPL za programsko skupnost.
Kot je torej razvidno iz zgornjih izvajanj, nam sam razkol skupnosti in osebna stališča ideoloških očetov še ne povedo prav dosti o politično-filozofski realnosti copylefta.
4.3. POLITIČNA FILOZOFIJA
Glede na to, da sem v drugem poglavju jasno pokazal, da copyleft ni neko nasprotje avtorskemu pravu, temveč da se nanj naslanja in na njem gradi, je potrebno najprej pogledati odnose različnih političnih filozofij do samega avtorskega prava in šele nato pogledati, v kateri politični filozofiji, ki načeloma omogoča avtorsko pravo, ima copyleft svoje mesto. Za izhodišče sem vzel tri najpomembnejše sodobne politične smeri: marksizem, libertarizem in liberalizem.
Zaradi boljšega razumevanja v tem poglavju postavljam ugotovitvi, do katerih pridem na začetek ter tekom samega poglavja predstavim razmišljanje, ki rezultira v njih. Ugotovitvi pa sta dve:
1. glede na to, da se copyleft metoda naslanja na avtorsko pravo oz. brez njega sploh ne bi mogla obstajati, je nikakor ne moremo imeti za odraz marksistične politične filozofije, kajti le ta je popolnoma nekompatibilna s filozofijo, ki stoji v temeljih avtorskega prava, je pa metoda copyleft možna tam, kjer sistem temelji na popolni ali delni percepciji človeka kot svobodnega bitja, katerega dejanja so popolnoma ali deloma rezultat izbir (torej svobodne volje).
2. torej je v nadaljevanju potrebno ugotoviti, ali gre pri copyleftu za libertarni ali liberalni instrument, saj ta dva sistema gradita na taki zgoraj omenjeni percepciji. Zaključek je, da je copyleft odraz specifične prilagoditve liberalne politične filozofije in politike komunitaristični kritiki.
4.4. POLITIČNA FILOZOFIJA IN AVTORSKO PRAVO
Ekonomska teorija pravi, da je produkcijski faktor resurs, ki je uporabljen pri nastajanju dobrin ali storitev.[91] Inovativnost pa je resurs (produkcijski faktor) zaradi katerega nastajajo informacijske dobrine. Avtorska pravica[92] je torej pravica, ki omogoča posameznikom, da ostale izključijo iz participacije na resursu.[93] Na tem mestu je potrebno pogledati, kako na vprašanje, kakšne pravice imajo posamezniki do resursov oz. na temelju česa ima posameznik pravico, da druge izključi iz produkcijskega faktorja, odgovarjajo različni politični sistemi. Odgovor na to vprašanje nam torej pove, ali je določen sistem kompatibilen z avtorskim pravom, kot ga poznamo.
Načeloma vse sodobne politične filozofije izhajajo iz predpostavke, da naj bi imel posameznik pravico druge izključevati iz resursov, če je pridobitev resursa rezultat izbire in ne okoliščine.[94]
4.4.1. MARKSIZEM
Marksizem tako glede legitimnosti izključevanja v grobem pravi, da so človekova dejanja rezultat okoliščin, zato posameznik ni upravičen do rezultatov lastnih dejanj. V zvezi z avtorstvom je na tem mestu izredno zanimivo navezovanje na strukturalistično filozofijo,[95] ki je v povezavi z marksistično filozofijo ta diskurz pripeljala do skrajnosti, ki je rezultirala v t.i. »smrti avtorja«. Strukturalizem,[96] katerega cilj je razkrojitev pojma človeka kot polne in izvorne prisotnosti ter vira pomena, je namreč uporabil čisti mehanistični koncept človeka, po katerem je posameznik ujet v trde strukture, ki so povsem v oblasti jezika. Po Althuserju[97] je pozicija, kjer se imajo individuumi za svobodne tvorce idej in vanje verjamejo, dejansko imaginarna ali ideološka. Subjekt je zgolj nezavedna mreža struktur, ki ljudi determinirajo in obenem proizvajajo iluzijo svobodnih ljudi. Rezultat take miselnosti pa je ta, da če je avtor strukturiran zgolj v jeziku in če je ta po Saussurjevi definiciji družben in neodvisen od vsake individualnosti, potem je avtor mrtev oz. ne obstaja zaradi medsebojne zamenljivosti subjektov v produkciji pomena.
Glede distribucije ekonomskih resursov pa marksizem zagovarja delitev glede na okoliščine. Po Marxu naj bi v komunistični družbi bile dobrine deljene glede na potrebe.[98] Resursi bi bili v neki obliki skupne lastnine, zasebne pa naj ne bi bilo. Zakaj lahko to z analogijo prenesemo tudi na avtorsko pravo in rečemo, da z idejo komunistične družbe avtorske pravice ne bi bile združljive? Ker sodobni marksisti (npr. Roemer[99]) pravijo, da so vse naše izbire tako pogojene z okoliščinami, da pravzaprav zanje nismo odgovorni.[100] Če pa nismo odgovorni, potem tudi ne gre za izbire, temveč zgolj za okoliščine. Te so seveda arbitrarne, zato na podlagi »lastnih« dejanj ni mogoče zahtevati izključitve ostalih od rezultatov teh dejanj. Edini logični rezultat marksistične ideologije je torej ta, da avtorsko pravo kot tako ni pravično zaradi nelegitimnega izključevanja ostalih s pomočjo avtorske pravice.
Zaradi tega je tudi nesmiselno govoriti o copyleftu kot o izrazu marksistične ideologije saj ta povezava temelji na napačni predpostavki, da je copyleft neko nasprotje copyrighta, kar pa sem jasno pokazal, da ne drži.
4.4.2. LIBERTARIZEM
Libertarizem je v primerjavi z marksizmom diametralno nasprotna ideologija, saj legitimnost izključevanja povezuje s pogledom, ki pravi, da so vsa človekova dejanja stvar izbir in da je zato vsak posameznik v celoti upravičen do rezultatov svojih dejanj. Distribucija ekonomskih resursov potemtakem poteka glede na izbire. Kot pravi Nozick, ima posameznik na sebi samolastništvo in nad vsem, kar doseže s svojimi talenti ima neodtujljivo pravico, saj je to on sam.[101] Poleg tega pa libertarci popolnoma zanikajo vplive družbenih in osebnih okoliščin. Talente, iz katerih izvira avtorska pravica, pojmujejo kot stvar izbire in ne okoliščine.
Upravičenost lastninjenja zunanjega sveta (tako materialnega kot imaterialnega) pa upravičujejo s t.i. Lockovskim pogojem, ki pravi takole:[102]
1.»Ljudje se imajo v lasti.
2.Svet prvotno ni v nikogaršnji lasti.
3.Mogoče je pridobiti absolutne pravice nad nesorazmernim deležem sveta, če ne poslabšaš položaja drugih.
4.Razmeroma brez težav je mogoče pridobiti absolutne pravice nad nesorazmernim deležem sveta.
Iz tega sledi:
5.Ko si ljudje pridobijo zasebno lastnino je prosti trg kapitala in dela moralno nujen.«
Seveda pripelje tako upravičevanje do tragedije gmajn. Ta naj bi govorila v prid libertarizma[103] in absolutnih lastninskih pravic,[104] toda golo dejstvo, da je kapitalizem učinkovitejši od gmajništva, nam ne pove veliko o tem ali je tudi pravičnejši in mu ne moremo dati prednosti pred vsemi drugimi sistemi ureditve lastninskih pravic. Zato tragedijo gmajn obravnavaj pri ekonomiji!
Vsekakor je jasno razvidno, da je libertarni diskurz najsorodnejši današnjemu pogledu na nezadržno širitev avtorskega prava v smislu absolutiziranja avtorske pravice.[105] Glede na to, da sta libertarizem in avtorsko pravo v tem smislu kompatibilna, je potrebno libertarizem jemati za resnega kandidata, ko gre za ugotavljanje ideološke podstati copylefta.
4.4.3. LIBERALIZEM
Liberalizem pa ubere vmesno pot med obema skrajnostma, saj ima izključevanje iz participacije na resursih za legitimno le v omejenih primerih. Liberalizem namreč gradi na predpostavki, da so človekova dejanja rezultat izbir in okoliščin ter da je zato posameznik zgolj delno upravičen do rezultatov lastnih dejanj.
Distribucija ekonomskih resursov mora potemtakem potekati v sistemu, ki je nedovzeten za okoliščine in dovzeten za izbire.[106] Talenti in družbene okoliščine, pravijo liberalci, so porazdeljeni arbitrarno po naključju in zato ni pravično, da je naše življenje odvisno od tega arbitrarnega dejavnika, moralo pa bi biti od izbir, vendar pa je potrebno zaradi tega dopustiti neenakosti, v kolikor so v korist tistim v neenakem položaju. Problem merjenja oz. ločevanja okoliščin in izbir je večno vprašanje, zato liberalne politike poznajo mehanizme »v korist javnosti« (npr. omejitve avtorske pravice), ki pavšalno določajo, kje stoji ta meja in zakonsko omejujejo lastninjenje rezultatov, po drugi strani pa omogočajo, da se posamezniki samoomejujejo (sem bi teoretično lahko umestili koncept copylefta).
Nekatere ekonomske svoboščine so torej pri liberalcih nujne, čeprav povzročajo neenakost, vendar zgolj, če so v korist tistim, ki so v najslabšem položaju.[107] Tako liberalizem navkljub temu, da pravi, da so talenti porazdeljeni arbitrarno in da zaradi tega razdelitev virov ne bi smela temeljiti na njih, dovoljuje avtorsko pravico, kadar ta povzroči, poenostavljeno povedano, da bodo netalentirani ljubitelji opere lahko poslušali opero, ki jo sami nikoli ne bi mogli spisati ali izvesti.
Seveda na tem mestu šele nastopi najtežje vprašanje iskanja ravnotežja. Kot pravi Niel Weinstock Netanel, je »večna dilema avtorskega prava, kje naj se končajo izključne pravice in se začne neoviran javni dostop. Če je avtorska pravica oblikovana preozko, potem avtorji nimajo dovolj spodbud za ustvarjanje in razširjanje ustvarjalnih del ali pa lahko po krivici postanejo odvisni od podpore države ali elitnih patronov. Če je avtorska pravica preširoka, potem lahko imetniki pravic izvajajo cenzuro nad kritičnimi uporabami obstoječih del ali zahtevajo monopolne rente za dostop do teh del, kar pomeni, da dušijo diskurz in kulturni razvoj.«[108] Avtorsko pravo je tako vsekakor možno, vendar v omejenem obsegu! Omejitve (tako zakonske ali samoomejitve) avtorske pravice so tako pravzaprav liberalna politika v korist tistim z najmanj sreče (tj. takim ki jim okoliščine niso podelile talenta pisanja opere). Copyleft tako predstavlja ustvarjanje resursov do katerih lahko vsi trajno dostopajo preko procesa samoomejevanja.
4.5. POLITIČNA FILOZOFIJA IN COPYLET (FORMALNI KOMUNITARIZEM IN MATERIALNI LIBERALIZEM?)
V tem poglavju postavljam trditev, da FSF, OSI, CC, v kolikor se nanašajo na copyleft, predstavljajo specifično obliko liberalizma, ki se je prilagodil komunitaristični kritiki.[109] Med skupnostmi resda potekajo »svete vojne«, saj skupni imenovalec komunitarizma ne pomeni iste vsebine.[110]
Na tem mestu moramo ponoviti, kaj je bistvo copylefta: to, da prosta vsebina ostane prosta.
4.5.1. SVOBODA RAVNANJA IN COPYLEFT
Ko programer napiše program in ga v skladu z neko copyleft licenco ponudi skupnosti, gre za »enosmerno« odločitev, saj ne more preklicati odpovedi upravičenj. Vendar pa prosto programje ne more ogroziti lastniškega programja kot v Stallmanovi viziji, saj copyleft licence niso virus,[111] ki bi se širil na lastniško programje. Bolj kot za virus[112] gre pravzaprav za DNK, ki se prenaša zgolj na potomce (tj. reproducirana in predelana dela, ki izvirajo iz originalnega dela). Z metodo copyleft nikakor ni možno ogroziti lastniškega programja, sem pa pokazal, kako avtorsko pravo lahko ogrozi prosta dela, ki niso varovana s copyleft metodo.
Če pa vzamemo primer permisivne licence, vidimo, da obstaja več možnosti ravnanja. Predelana dela so namreč lahko lastniško ali pa ponovno prosto programje. S tega vidika zgleda (to je v literaturi močna kritika copyleft metode), da permisivne licence omogočajo mnogo več svobode kot pa copyleft licence.[113] Vendar je ta pomislek upravičen le delno. Gre namreč za to, da pri copyleft licenci obstaja svoboda vstopa, s tem vstopom pa umanjka zgolj ena pravica (tako za stvaritelja kot za predelovalce), tj. olastniniti program (umakniti, spremeniti recipročno licenco).[114] Obstaja pa še vedno svoboda, ki je vsebovana v sami licenci.
Pri permisivnih licencah obstaja prav tako svoboda vstopa, vendar pa ne obstaja več svoboda ravnanja za nikogar, če nekdo olastnini program.[115] Torej obstaja enaka »količina« svobode kot pri recipročni licenci plus svoboda olastninjenja, ki pa izniči vse druge svobode, če se izvrši. Vprašanje, ki se tu postavlja, je seveda, ali je bolje, da ima skupnost 99 možnosti ravnanja in eno omejitev, ki za vedno omogoča vsem članom skupnosti te možnosti ravnanja, ali pa je bolje imeti 100 možnosti ravnanja, pri katetrih izvršitev ene izmed teh s strani enega posameznika razen zanj ne izniči vseh ostalih možnost ravnanja celotne skupnosti.
Copyleft licence si namreč prizadevajo za enako svobodo ravnanja, ki velja za celotno skupnost (zanjo pa žrtvuje le eno osebno svobodo), permisivna licenca pa je za maksimizacijo individualne svobode posameznika pripravljena žrtvovati celoten spekter svobode ravnanj skupnosti.
4.5.2. LIBERALIZEM vs. LIBERTARIZEM vs. KOMUNITARIZEM
Slednjo trditev lahko pripišemo libertarnemu pogledu,[116] medtem ko je prva odraz komunitarne ideologije. Vendar pa zgolj formalno. Gre namreč za mešanico liberalizma in komunitarizma, saj copyleft ne ščiti neke nesvobodne skupnosti, katero bi bilo potrebno tolerirati,[117] temveč s tem ko ustanavlja commonse, preko skupnosti omogoča vsem članom skupnosti enako svobodo, pri tem pa je potrebno poudariti, da je vstop v skupnost prostovoljen.[118] To pa je posplošeno bistvo liberalizma (enakost, svoboda, bratstvo= skupnost).[119] Formalno gre torej za komunitarno skupnost z liberalnimi vsebinami, ki jih ta skupnost s copyleftom ščiti.
Kot je razvidno, dvosmerna pot, ki jo omogočajo permisivne licence, ogroža obstoj same skupnosti. Zato je prosto programska skupnost brez copylefta na dolgi rok nemogoča, ker je ogrožen sam princip prostosti, ki je temeljni kamen skupnosti. Pri copyleftu gre enostavno za to, da se prostost (svoboda) programja postavi pred individualno izbiro, vendar šele nato, ko in če je izbira za to podreditev opravljena!
Liberalcem je namreč možnost revidiranja lastnih odločitev sveta in ravno zaradi tega imajo mnogo pomislekov ob komunitarizmu.[120] Tako copyleft na izredno inovativen način brani skupnost pred razpadom. Ker je prvi korak na poti v skupnost prostega programja svobodna izbira, ga lahko štejemo za liberalni koncept, in ker kasnejši izstop ni možen iz nje in je to znano že pri vstopu in je svoboda ravnanja omejena s svobodo programja,[121] ki želi ostati (in ne zgolj postati) tak, ga je potrebno šteti za komunitaristični model znotraj liberalizma.
Vse te ugotovitve lahko direktno apliciramo na politično filozofijo komunitarizma. Kot pravi Kymlicka, je »osrednja trditev komunitarizma ta, da je treba ob svobodi in enakosti posvetiti pozornost prav skupnosti. Komunitarci so prepričani, da liberalne teorije pravičnosti in javna kultura liberalnih družb premalo upoštevajo vrednoto skupnosti«.[122] Seveda pa to ni edina politična filozofija, kjer bi bila skupnost ena izmed značilnih potez. Podobno najdemo tudi pri komunizmu s to razliko, da je v komunizmu skupnost »nekaj, kar je mogoče doseči samo z revolucionarno spremembo v družbi, z uničenjem kapitalizma in izgradnjo socialistične družbe«[123] Komunitarci pa pravijo, da skupnosti ni potrebno zgraditi na novo, ampak jo le prepoznati, skrbeti zanjo in jo varovati. Prav v tem vračanju k že obstoječi hekerski skupnosti Stallmana ali pa npr. zgodnjim izvorom avtorskega prava Lessiga vidimo tako odkrivanje starih in ne grajenje novih skupnosti. Nestrinjanje komunitarcev in liberalcev v teoriji temelji na tem, da komunitaristi očitajo liberalcem, »da svoje teorije utemeljujejo v pojmih individualnih pravic in osebne svobode, pri tem pa pozabljajo, kako zelo sta individualna svoboda in blaginja odvisni od skupnosti«.[124] Nadalje komunitaristi trdijo, da »ko spoznamo, da so ljudje odvisni od družbe, postanejo naše dolžnosti, da podpiramo skupno dobro prav tako pomembne kakor naše pravice do individualne svobode.«[125] Zato iz tega izpeljujejo, da bi morali liberalci politiko pravic opustiti v prid politike skupnega dobrega oz. prvo vsaj dopolniti z drugo.[126] In v primeru copylefta gre prav za slednjo možnost, saj se skupno dobro ne ustanavlja na račun celotnega spektra individualnih svoboščin, temveč zgolj ene pravice, s čimer se zagotovi enaka svoboda za vse člane skupnosti.
Seveda klasičen liberalno-komunitarni diskurz ne poteka na področju produkcijskih faktorjev, temveč etičnih, kulturnih, jezikovnih, verskih manjšin, ki želijo znotraj liberalne države živeti »nesvobodno življenje«.
Seveda je glavni ugovor liberalcev proti dopuščanju takih manjšin nezmožnost osebnega revidiranja in izbire. Otrok, ki je rojen v tako skupnost, namreč nima nobene možnosti premisliti in izbrati takega življenja. Kymlicka to vprašanje formulira še takole: »Ali manjšinam, ki nimajo namena vsiljevati svojih vrednot drugim, ne bi morali dovoliti, da svojo družbo organizirajo, kakor si želijo, čeprav bi to pomenilo omejevanje svobode svojih članov? Ali ni netolerantno siliti miroljubno etnično ali versko sekto- ki ne ogroža nikogar zunaj skupine - da svojo skupnost reorganizira v skladu z »našimi liberalnimi načeli« o individualni svobodi?«[127] Ti pomisleki pri skupnosti copyleft odpadejo zato, ker recipročna licenca upošteva svoboden pristop skupnosti (nihče se ne rodi v skupnost), pa tudi svoboden izstop (seveda ustvarjeno delo ostane skupnosti - kar je tudi kritika komunitarističnih skupnosti- vendar ker se tega zaveda ob vstopu ta kritika odpade).
Libertarno argumentacijo permisivnih licenc še najlažje vidimo v tisti liniji libertarizma, ki se naslanja na argument teleološke svobode, ki temelji na predpostavki, da je svoboda temeljna vrednota in da bi zaradi tega morali stremeti k maksimiziranju količine svobode[128] (podobno kot utilitaristi stremijo k maksimiziranju koristi). Nasploh se pojma učinkovitosti in svobode pri zagovarjanju permisivnih licenc pogosto prepletata.[129] Vendar pa nastane pri pripisovanju maksimizacije posameznikove svobode libertarnemu pogledu rahla zmeda. Nasploh se namreč v tem primeru pokaže notranja razklanost politike in filozofije libertarizma, saj filozofija zahteva maksimizacijo svobode posameznikovih ravnanj, ki pa jo preko ekstremne širitve privatizacije produkcijskih sredstev ravno v izvršitvi te svobode ovira. Kot pravi Kymlicka, je temu tako, ker »je retorika o tem, kako svobodni trg povečuje svobodo, odvisna od moralizirane definicije svobode (svoboda=posameznikovo uživanje njegovih pravic, pravica ljudi brez lastnine ni zmanjšana, če jim preprečim prehod čez svoje zemljišče, saj te pravice nimajo). Po nemoralizirani definiciji svobode pa privatna lastnina ustvari tako svobodo kot tudi nesvobodo.«[130]
Kot je razvidno iz vseh zgornjih izvajanj, obstoj commonsov[131] nikakor ne pomeni, da moramo govoriti o komunizmu. Commonsi, ki jih vzpostavi copyleft so namreč nujno povezani z avtorskim pravom in od njega odvisni. Glede na to, da sem pokazal, zakaj je avtorsko pravo možno zgolj v liberalnih in libertarnih sistemih, ne pa tudi v marksističnih, je nesmiselno govoriti o copyleft metodi kot o marksističnem instrumentu, ki ogroža samo bistvo liberalnega sistema, v katerem živimo. Poleg tega sem pokazal, zakaj je logiko copylefta bolje pripisati liberalni in ne libertarni ideologiji.
Stranski zaključek tega razmišljanja pa je tudi ta, da je popolna dekonstrukcija avtorskega prava na področju političnega možna zgolj v marksistični politični filozofiji. To pa seveda ne zmanjšuje moči ekonomske kritike avtorskega prava, katero sta povzročila pojava digitalizacije in interneta. Vprašanje, kaj je pravično, namreč ni nujno povezano z vprašanjem, kaj je učinkovito. S to vrsto kritike se ukvarjam v poglavju o ekonomiji copylefta.
5. POLITIČNA EKONOMIJA COPYLEFTA
V tem poglavju se bolj kot s samim copyleftom ukvarjam z rezultatom copylefta, tj. commonsi.[132]
Kot sem pokazal do sedaj, copyleft ustvarja nekaj, čemur bi lahko rekli informacijski commonsi. Teoretični nasprotniki prostega programja[133] pravijo, da tak sistem ni združljiv s kapitalističnim gospodarstvom in v njem vidijo nevarnost prihoda komunizma, praktični nasprotniki pa trdijo, da tak koncept ni dovolj učinkovit v primerjavi z lastniškim programjem.
5.1. TEORIJA
Klasični diskurz, ki se je odvil v moderni anglosaški pravno-ekonomski teoriji o potrebi nujnosti privatne lastnine, izhaja iz dela Garreta Hardina, znanega pod naslovom Tragedy of commons. V njem Hardin, ki pravzaprav povzema Locka, utemeljuje nujnost privatne lastnine na primeru procesa, ki se je odvil v Angliji sedemnajstega stoletja.[134] Šlo je za t.i. ograjevanje skupnih vaških pašnikov (gmajn). Zemljiški gospodje so do tedaj skupne površine začeli ograjevati in med kmečkim prebivalstvom, ki je take gmajne uporabljalo, se je pojavilo močno nasprotovanje.[135]
Locke je pojav ograjevanja gmajn utemeljeval s tem, da je po takem dejanju vsa skupnost v celoti gledano na boljšem. To pa zato ker ima zasebni lastnik mnogo večjo vzpodbudo kot skupni lastniki in tako poveča produktivnost. Kot pravi Kymlicka: »Če je zemlja v skupni lastni in namenjena splošni rabi nihče nima prave vzpodbude, da bi vlagal svoj čas in trud vanjo in tako izboljšal njeno produktivnost. Ker je zemlja skupna, ni načina s katerim bi si tak posameznik zagotovil, da bo imel korist od svojega vložka«. Za potrebe povrnitve truda in časa z dobičkom je namreč potrebno druge izključiti iz te zemlje to pa se lahko zgodi z ograjevanjem. V nasprotnem primeru se zgodi efekt »overgrassing«, kjer vsi tako močno izkoriščajo zemljo, da na njej ne ostane nič ali pa jo tudi lahko povsem zanemarijo. Po razdelitvi ali pa prisvojitvi imajo lastniki zemljišča vzpodbudo in privatna zemlja rodi mnogo več pridelka kot pa skupna in celotna družba lahko uživa večji pridelek. Seveda v tem primeru pride do potrebe delitve dela in podreditve razmerij med delavci in lastniki, vendar je to stvar klasične marksistične kritike, kateri tu ne bom namenjal pozornosti. Večja učinkovitost kot posledica lastninjenja produkcijskega faktorja zemlje je torej nedvoumna. Vendar kakšno zvezo ima to s pravom intelektualne lastnine?
Kritiki »informacijskih commonsov« zelo radi uporabljajo tragedijo gmajn kot zgodovinski in teoretični pokazatelj nujnosti lastniškega programja (in drugih vsebin).
Vendar pa na tem mestu Lemley[136] opozarja, da je analogija lastnine na zemlji in informacijah pravzaprav nepravilna zaradi narave dobrin, ki se lastninijo. Temeljna distinkcija med zemljo in informacijo je namreč ta, da je zemlja rivalna, informacija pa nerivalna dobrina.[137] To pomeni, da uporaba določene enote zemlje (ali pa kateregakoli stvarnega predmeta) v istem časovnem obdobju onemogoča, da bi isti predmet ali zemljo uporabljal nekdo drug. Tako ne moreta npr. dve osebi naenkrat voziti istega avtomobila oz. orati iste njive. Pri informaciji pa je stvar drugačna. Sama uporaba informacije namreč nikoli ne izključuje možnosti drugega, da bi uporabil isto informacijo. Seveda obstaja omejitev, v kolikor je informacija fiksirana na materialnem nosilcu, vendar je pojav digitalizacije tudi to oviro v precejšnji meri odpravil. Tako lahko ljudje po celem svetu naenkrat gledajo isti film, preoblikujejo isto glasbo, deklamirajo isto pesem ali pa citirajo isto knjigo.
Lemley tako trdi, da skupna uporaba nikakor ne zmanjšuje učinkovitosti, temveč jo celo povečuje! Vsakršna uporaba je tako pravzaprav zgolj pozitivna eksternalija. Če se stvarno pravo ukvarja s tem, kako internalizirati negativne eksternalije, potem analogen sistem prava intelektualne lastnine spregleda, da obstaja tudi razlika med pozitivnimi in negativnimi eksternalijami. Če tako stvarno pravo zasleduje cilj popolne internalizacije negativnih eksternalij in delne interanlizacije pozitivnih,[138] pa današnji sistem prava intelektualne lastnine zasleduje cilj popolne internalizacije pozitivnih eksternalij, kar je sporno. Kot pravi Lemley:« Če je mejni strošek koristi od tuje investicije enak 0 potem zakon ne sme in ne bi smel tega prepovedovati saj prepoved te uporabe nalaga nepotrebne družbene stroške (prevod A.H.)«. [139] Vse to namreč vodi, gledano v celoti, v mnogo manjšo učinkovitost družbene produkcije.
Na teoretični ravni je torej razvidno, da je prosto programje in ostalo prosto vsebino nesmiselno napadati s tragedijo gmajn. Commonsi, kot jih ustvari copyleft,[140] se tako navkljub temu, da gre za »skupno lastnino«, ravnajo po drugačnih zakonih kot dejanska skupna lastnina na materialnih stvareh. Do tragedije gmajn na primeru informacijske gmajne preprosto ne more priti in zato je nesmiselno ta primer uporabljati za opisovanje večvrednosti lastniškega programja ali ostale avtorskopravno varovane vsebine.
Mueller[141] tako npr. navaja, da se v literaturi vse prepogosto poskuša prikazati režima commonsov in privatne lastnine kot nasprotujoča in sovražna.[142] Kot da bi bili commonsi odraz komunistične ureditve, ki prepoveduje služiti na račun produkcijskega faktorja inovativnosti. Res je, da v zvezi s copyleft programjem obstaja primarni vir zaslužka delo (storitve, povezane s pisanjem, prilagajanjem in posodobitvami programja[143]), vendar je povsem možno in svobodno tudi prodajanje samih kopij dela, tudi če nisi zakoniti avtor dela. Komercializacija dela, varovanega pod copyleft licenco, je tako povsem možna. Copyleft tako ne onemogoča zaslužka, vendar pa onemogoča tipično služenje - na temelju licenčnin.[144] Delo, varovano pod tako licenco, torej ni »free as free beer«, temveč »free as liberty«.[145] Ravno prepogosto napačno tolmačenje besedne zveze free[146] je bil eden izmed povodov razkola v skupnosti saj so se nekateri ustrašili, da bi bila komercializacija programja otežkočena zaradi težkega pridobivanja kapitalskih vložkov, ker naj bi vlagatelje beseda »free« odvračala od misli na kakršen koli zaslužek. Mueler tako zaključuje, da ljudje v »komunalno ekonomijo« vstopajo po svobodni izbiri, brez kakršnekoli krvave revolucije ali prisile (npr. prisilna podržavljenja in razlastitve). Taka vizija pa je popolnoma kompatibilna z liberalno tržno ekonomijo in naj bi bila celo sofisticiran in dobrodošel podaljšek le-te.[147] Torej je potrebno priznati, da privatna lastnina in commonsi sploh nista nasprotujoča si pojma, temveč celo medsebojno odvisna pojma, ki predstavljata zgolj različno organizacijo dostopa do resursov, ki je popolnoma sprejemljiva za kapitalistično gospodarstvo in celo zelo konkurenčno.
5.2. PRAKSA (namesto zaključka)
Če se ozremo na področje analize trga, na katerem konkurirajo dela pod navadnim avtorsko pravnim režimom in commonsi pod copyleft režimom, naletimo na izredno pestro paleto produktov in trgov. Nemogoče bi tako npr. bilo oceniti razmerje med komunalno in klasično tržno ekonomijo, verjetno pa bi se razmerje (zaradi skoraj neskončnega števila avtorskih del in ne zaradi tako majhnega števila commonsov) gibalo verjetno okoli 100:0. Zato je za potrebe primerjave potrebno pogledati na posamezne trge in pogledati absolutne številke, da si lahko predstavljamo, kakšni trendi prevladujejo v komunalni ekonomiji. Seveda bi podrobna obravnava presegala okvire te diplomske naloge, zato bom podal le nekaj očitnih pokazateljev velikega porasta ekonomije prostih vsebin in programja.
Najprestižnejši pokazatelj tega razmerja vsekakor ostaja razmerje na trgu operacijskih sistemov za osebne računalnike. Dolgoletna Microsoftova prevlada Windowsov je namreč tako dominantna, da skupnostim, ki se ukvarjajo s prosto vsebino, predstavlja najtrši oreh, s katerim se spopadajo v tekmi za tržne deleže. Posebej zato, ker Microsoft vodi dolgoletno kampanjo,[148] znano kot FUD (fear, uncertainty, and doubt), s katero uporabnike na različne načine »osveščajo« o večvrednosti lastniškega programja in lastnega operacijskega sistema nad GNU/Linuxevimi distribucijami (te so vse varovane z GPL licencami). Trenutne ocene deleža GNU/Linux distribucij se tako gibljejo okoli 1% - 2%, kar v absolutnih številkah predstavlja okoli 30 milijonov uporabnikov.[149] Med njimi naj bi daleč največji delež dosegali prav uporabniki Ubuntuja, katerih naj bi bilo okoli 10 - 13 milijonov. S pojavom mini prenosnih računalnikov se je ta delež zagotovo povečal, saj so enostavne distribucije GNU/Linuxa bile mnogo bolj primerne zaradi svoje nezahtevnosti.
Na trgu računalniških strežnikov (t.i. serverjev) pa je to razmerje popolnoma drugačno, saj po lastnih Microsoftovih ocenah[150] več kot 60% strežnikov poganja Linux in zgolj manj kot 40% Windows. Tudi pri superračunalnikih je delež Linuxa ogromen, saj naj bi znašal več kot 80%[151] pa tudi velike raziskovalne inštitucije, kot so npr. CERN,[152] uporabljajo za svoje potrebe Linux. Distribucije Linuxa pa se počasi pojavljajo tudi na računalnikih javne uprave, šol po različnih deželah, saj je sam sistem mnogo bolj prilagodljiv za opravljanje specifičnih nalog.
Drug prestižni boj poteka na področju internetnih brskalnikov. Dolgoletno prevlado Microsoftovega Internet Explorerja je namreč začel ogrožati projekt Mozilla Firefox, ki je postal zares uspešen šele s tem, ko je podjetje dele izvorne kode objavilo pod šibko copyleft licenco.[153] Danes delež Firefoxa dosega že zavidljivih 15 - 25%, medtem ko je npr. v Sloveniji delež Explorerja in Firefoxa skoraj izenačen.[154]
Fundacija Creative commons pa skoraj vsakodnevno objavlja nova in nova partnerstva in projekte, ki določeno vsebino postavljajo pod njihove licence. Največji met jim je vsekakor uspel, ko je spletna enciklopedija Wikipedia prešla na coypleft licenco CC BY-SA.[155] S tem je prešlo pod dela, varovana s copyleft metodo, samo v angleški različici spletne enciklopedije neverjetne 3 milijone različnih člankov.[156] Druga ogromna baza, varovana s copyleft licenco CC BY-SA, pa se nahaja na Flickr-ju kjer imajo uporabniki možnost sami izbrati katero licenco bodo uporabili. Od 100 milijonov fotografij kolikor se jih trenutno nahaja na strani, jih je 8% objavljeno pod licenco BY-SA, kar predstavlja 8 milijonov fotografij, ki so na voljo »komunalni ekonomiji«.[157]
Sam menim, da ni boljšega dokaza za to, da sistem copyleft pridobiva na veljavi tudi v filmski industriji za katero MPAA trdi, da na leto v ZDA proizvede 80 bilijonov dolarjev prometa[158] od tega, da se je eden od največjih režiserjev Ridley Scott odločil, da bo svojo novo serijo objavil kar pod copyleft licenco CC BY-SA.[159] Če se je režiser, katerega filmski proračuni se gibljejo med 30 in 130 milijoni dolarjev in katerega filmi prinašajo na stotine milijonov dolarjev prihodka, odločil uporabiti koncept copylefta, je to vsekakor dejstvo, ki govori v prid vsem mojim tezam, da copyleft ne predstavlja grožnje, temveč obogatitev sistema avtorskega prava ter najmočnejše varstvo proste vsebine in proste kulture, ki bo v milijonih primerkov dodobra obogatila zakladnico človekove kulturne dediščine, ki bo na razpolago vsem ljudem in ne zgolj privilegiranim razredom.
6. VIRI IN LITERATURA
6.1. MONOGRAFIJE
1. Damjan, M.: Prosta licenca kot pravni temelj odprte vsebine, doktorska disertacija. Pravna Fakulteta Ljubljana, Ljubljana 2007
2. Formenti, C.: Ne-ekonomija: digitalna ekonomija in paradoksi intelektualne lastnine. Krtina, Ljubljana 2005
3. Stallman, R.: Free software, free society: selelcted essays of Richard M. Stallman. FSF, Boston 2002
4. Lessig, L.: Svobodna kultura: narava in prihodnost ustvarjalnosti. Krtina, Ljubljana 2005
5.Lessig, L.: Code and other laws of cyberspace. Basic books, New York 1999
6.Raymond, E.: The cathedral and the bazaar. O'Reilly Media, Sebastopol 2001
7.Klun, G.: GNU General Public License, diplomska naloga. Pravna fakulteta Ljubljana, Ljubljana 2005
8.Bogataj Jančič, M.: Avtorsko pravo v digitalni dobi. Pasadena, Ljubljana 2008
9.Trampuž, M., Oman, B., Zupančič, A,: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem. Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997
10.Vilfan, S.(ur.): Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev :[enciklopedična obravnava po panogah]. Zgodovina agrarnih panog. DZS, Ljubljana 1980
6.2. ČLANKI
1.Mizrach, S.: Iterative discourse and the formation of new subcultures. Dosegljivo na http://www.fiu.edu/~mizrachs/subcultural-discourse.html
2.Levy, S.: Hackers, Heroes of the Computer Revolution. Dosegljivo na http://www.gutenberg.org/etext/729
3.Lemley, M.: Property, Intellectual Property, and Free Riding. Avgust 2004, dosegljivo na http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=582602
4.Li-Chen, W.: Palo Alto Tiny BASIC. Dr. Dobb's Journal of Computer Calisthenics & Orthodontia, Running Light Without Overbyte, maj 1976
5.Li-Cheng, A.: The history of GPL. 4. julij 2001, dosegljivo na http://www.free-soft.org/gpl_history/
6.Krowne, A. in Puzio R.: The fog of copyleft. First Monday, julij 2006, dosegljivo na http://firstmonday.org/htbin/cgiwrap/bin/ojs/index.php/fm/article/view/1368/1287
7.Mueller, M.: Info-communism? Ownership and freedom in digital economy. First Monday, april 2008, dosegljivo na http://firstmonday.org/htbin/cgiwrap/bin/ojs/index.php/fm/article/view/2058/1956
8.Moglen, E.: Enforcing the GNU GPL. 10. september 2001, dosegljivo na http://www.gnu.org/philosophy/enforcing-gpl.html
9.Lee, T.: Court: violating copyleft= copyleft infrigment. 13. avgust 2008, dosegljivo na http://arstechnica.com/tech-policy/news/2008/08/court-violating-copyleft-copyright-infringement.ars
10.Biancuzzi, E.: We dont need the GPL anymore. 30.6. 2005, dosegljivo http://onlamp.com/pub/a/onlamp/2005/06/30/esr_interview.html
11.Linksvayer, M.: Wikipedia + CC BY-SA= Free culture win!. 22. junij 2009, dosegljivo na http://creativecommons.org/weblog/entry/15411
12.Kuhn, B. in Stallman, R.: Freedom or Power?. 2001 dosegljivo na http://www.gnu.org/philosophy/freedom-or-power.html
13.Berry, M. in McCallion M.: Copyleft and copyright. Eye opinion, št. 55, dosegljivo na http://www.eyemagazine.com/opinion.php?id=117&oid=290
14.Ciffollili, A.: The economics of open source hijacking and the declining quality of digital information resources: A case for copyleft. First Monday, 6. september 2004, dosegljivo na http://firstmonday.org/htbin/cgiwrap/bin/ojs/index.php/fm/article/view/1173/1093
15.Söderberg, J.: Copyleft vs. Copyright. A Marxist critique. First Monday, 4. marec 2002, dosegljivo na http://firstmonday.org/htbin/cgiwrap/bin/ojs/index.php/fm/article/view/938/860
16.Moglen, E.: Anarchism Triumphant: Free software and the death of copyright. First Monday, 2. avgust 1999, dosegljivo na http://firstmonday.org/htbin/cgiwrap/bin/ojs/index.php/fm/article/view/684/594
17.Moglen, E.: Freeing the Mind :Free Software and the Death of Proprietary Culture. 29. junij 2003, dosegljivo na http://moglen.law.columbia.edu/publications/maine-speech.html
18.Moglen, E.: The dotCommunist Manifesto. Januar 2003, dosegljivo na http://moglen.law.columbia.edu/publications/dcm.html
19.Moglen, E.: Die Gedanken Sind Frei": Free Software and the Struggle for Free Thought Wizards of OS 3, Opening Keynote. 10. junij 2004, prepis govora je dosegljiv na http://moglen.law.columbia.edu/publications/berlin-keynote.html
6.3. ZAKONODAJA
1. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP UPB-3), Uradni list RS, št. 16/2007 z dne 23.2.2007
2. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-E), Uradni list RS, št. 68/2008 z dne 8.7.2008
3. Obligacijski zakonik (OZ UPB-1), Uradni list RS, št. 97/2007 z dne 24.10.2007
4.Copyright act of 1790, dosegljivo na http://www.copyright.gov/history/1790act.pdf
_____________________________________________________________
[1] Na tem mestu ni odvečno poudariti, da tako percepcijo v javnosti vzpodbuja in širi predvsem korporacija. Microsoft s svojimi kampanjami proti konkurenčnim operacijskim sistemom, ki so varovani z metodo copyleft.
[2] Steve Ballmer tako npr. v okviru zgoraj omenjene kampanje trdi, da so razvijalci Linuxa komunisti, ki ljudi zavajajo, da imajo pravico do brezplačne uporabe programja. Formenti, str. 107
[3] V zgoraj omenjeni kampanji je bilo tudi rečeno, da noben brezplačen izdelek ne more zagotoviti enake kvalitete in servisiranja kot tržni izdelek. Formenti, str. 107
[4] Mizrach, dosegljivo na http://www.fiu.edu/~mizrachs/subcultural-discourse.html
[5] (avtorsko pravo se pravzaprav do tedaj sploh ni opredelilo do tega, ali je lahko programje avtorskopravno varovano)
[6] Levy, dosegljivo na http://www.gutenberg.org/dirs/etext96/hckrs10.txt
[7] Ibid., drugo poglavje
[8] Ibid.
[9] Formenti, str. 91- 92
[10] ustanovitelj Homebrew Computer Club-a
[11] Ibid., str. 90
[12] Prevajalnik je program, ki izvršuje ukaze, napisane v programskem jeziku.
[13] (danes znan kot prvi Microsoftov, takrat še Micro-softov produkt)
[14] Kopija je dosegljiva na http://www.blinkenlights.com/classiccmp/gateswhine.html
[15] Kongres je šele leta 1975 sprejel stališče, da so programi lahko avtorskopravno varovani. Damjan, str. 19
[16] V zadnjem poglavju pokažem zakaj kombinacija prostosti in zastonjskosti ni nujna niti samoumevna, čeprav je še danes zelo razširjena.
[17] (takrat se je programje delilo na vse mogoče načine: prepisovanje, luknanje, objavljanje v računalniških časopisih…)
[18] Li-Chen, W, str 12–25
[19] Podorbneje o tem na http://www.free-soft.org/gpl_history/
[20] Podrobneje o tem še na http://www.gnu.org/gnu/thegnuproject.html
[21] Uradna stran gibanja na http://www.fsf.org/about/
[22] Definicijo in njeno zgodovino lahko najdemo na http://www.fsf.org/licensing/essays/free-sw.html
[23] Stallman, str 33
[24] GNU is not in the public domain. Everyone will be permitted to modify and redistribute GNU, but no distributor will be allowed to restrict its further redistribution. That is to say, proprietary modifications will not be allowed. I want to make sure that all versions of GNU remain free.
[25] Dosegljiva na http://www.jwz.org/doc/emacs-timeline.html
[26] Za podrobnejši opis glej: http://www.free-soft.org/gpl_history/
[27] Licenca je dosegljiva na http://www.free-soft.org/gpl_history/emacs_gpl.html
[28] Dejansko je pravilno poimenovanje sistema GNU/linux.
[29] Dostopno na http://catb.org/esr/writings/cathedral-bazaar/
[30] Stallman svoj pogled razloži v http://www.gnu.org/philosophy/open-source-misses-the-point.html
[31] V ameriški kulturi je namreč besedna zveza »free software« aludirala na komunistično družbeno ureditev
[32] http://www.mozilla.org/about/history.html
[33] Primerjaj http://www.gnu.org/licenses/license-list.html ter http://www.opensource.org/licenses
[34] Nekateri avtorji se površno sklicujejo zgolj na prvi ali drugi aspekt!
[35] Lessig, str. 231-261
[36] Tudi FSF to v končni fazi ni uspelo čeprav je bil tak Stallmanov cilj.
[37] http://creativecommons.org/about/history/
[38] http://creativecommons.org/about/licenses/
[39] Čeprav pojma copyright in avtorsko pravo nista identična koncepta, ker sta zrasla na povsem drugačnih temeljih, uporabljam v diplomski nalogi oba pojma, saj menim, da za samo obravnavo pojma copyleft same razlike niti niso tako pomembne. Kjer pa je distinkcija potrebna, pa to tudi pojasnim.
[40] To da gre za metodo najdemo tudi na http://www.fsf.org/licensing/essays/copyleft.html
[41] (naj bo to programje ali pa kakršnakoli druga oblika)
[42] End user license agreement, s katerimi je opremljeno povečini lastniško programje
[43] Kot npr. zmotno trdita Krown in Puzio
[44] Tako npr. netočno tako definicijo navaja Klun, str. 26
[45] Natančna definicija je dosegljiva na http://freedomdefined.org/Definition
[46] Natančna definicija je dosegljiva na http://www.gnu.org/philosophy/free-sw.html
[47] Razlike v enostranski licenci in licenčni pogodbi rezultirajo v tem, ali gre pri pogojevanju za resulutivno klavzulo ali pa za pogojni enostranski posel.
[48] V slovenskem pravnem redu ta prenos ni mogoč, v anglosaksonskem pač.
[49] Klun, str. 16
[50] Klun, str 23
[51] Neizključni prenos upravičuje imetnika, da na dogovorjeni način uporablja delo poleg avtorja ali drugih imetnikov.
[52] 69. in 70. člen ZASP-a tako npr. določata, da avtorska pravica kot celota ni prenosljiva in da avtor na druge osebe ne more prenesti moralnih avtorskih pravic (oz. pravilneje, upravičenj).
[53] Sekundarni predelovalec je namreč prav tako avtor dela.
[54] Damjan, str. 170
[55] Damjan, str.: 58
[56] Seveda mora izpolnjevati pogoje za avtorsko delo.
[57] Copyleft is a general method for making a program or other work free, and requiring all modified and extended versions of the program to be free as well. Stallman, str. 91
[58] Pa tudi seveda za predelave predelav.
[59] 26. -32a. člen
[60] 24. – 25. člen
[61] Predelava objavljenega dela je prosta: če gre za privatno ali drugo lastno predelavo, ki ni namenjena in ni dostopna javnosti; ter 50. člen, ki govori o privatnem in drugem lastnim reproduciranju.
[62] Izjeme in omejitve. Ta licenca ne izključuje ali zmanjšuje izjem od izključnih pravic, načela izčrpanja pravic ali drugih omejitev izključnih pravic, določenih z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah ali z drugim merodajnim pravom.
[63] Tu je še posebej jasno razvidno, da ne bi bilo nesmiselno zagotavljati zakonite licence, če jo zagotavlja sam zakon.
[64] Seveda obstaja pri prostih licencah (tako permisivnih kot tudi recipročnih - torej je to od copylefta neodvisno) posebnost v zvezi z vsebinskimi omejitvami avtorske pravice, saj npr. pri zakonitih licencah odpade zahteva po primernem nadomestilu, saj je tako pogojevanje v nasprotju z bistvom prostih licenc.
[65] Damjan, str. 16
[66] Na to stran se namreč nagiba nemška sodna praksa.
[67] Stališče ameriške doktrine zastopa Moglen v Enforcing the GPL
[68] Odločitev nizozemskega sodišča da CC licenca velja ne glede na to ali je uporabnik nanj pristal oz poznal njene pogoje. Damjan, str .137
[69] Damijan, str. 125
[70] Ibid., str. 131)
[71] Ibid., str. 120
[72] Ibid. Str. 132
[73] Ki je vsekakor možno po 73. členu ZASP-a, ki določa, da se lahko prenos posamičnih materialnih avtorskih pravic ali posamičnih drugih pravic avtorja lahko vsebinsko, prostorsko ali časovno omeji
[74] Licenca CC tako npr. govori o omejevanju licence in ne vsebine!
[75] Ravno zaradi tega prihaja, kot sem že omenil, do mešanja med metodo copyleft in copyleft licenco saj sta ta dva pojma v praksi eno in isto in je ločitev možna zgolj na abstraktni akademski ravni.
[76] V ameriški sodni praksi prav tako http://arstechnica.com/tech-policy/news/2008/08/court-violating-copyleft-copyright-infringement.ars
[77] Damjan, str. 133
[78] ZASP za nepoznane uporabe ne dovoljuje prenosa pravic. Gelj tudi ibid., str 165
[79] Ibid., str. 216
[80] Damjan, str. 36 in 41
[81] Ibid., str. 58, podobno Mueller, str. 9
[82] Tako ga npr. označi Damjan.
[83] Biancuzzi, dosegljivo na http://onlamp.com/pub/a/onlamp/2005/06/30/esr_interview.html
[84] Ibid.
[85] Formenti, str. 49 in dalje
[86] http://www.copyright.gov/history/1790act.pdf
[87] Lessig, str. 190
[88] Kako se je začelo to obdobje podaljševati, glej tu: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/2f/Copyright_term.svg
[89] Lessig, str. 191
[90] Linksvayer, dosegljivo na http://creativecommons.org/weblog/entry/15411
[91] http://www.financeterms.org/definition/factors-of-production.php
[92] Pozor: tu govorim samo o materialnih pravicah, tako da ta diskurz ne vpliva na to, ali gre za kontinentalno ali anglosaško pojmovanje avtorskega prava.
[93] Ne strinjam se torej z Bogatajevo, ki same avtorske pravice obravnava kot produkcijsko sredstvo! Bogataj Jančič, str. 29
[94] Seveda je izvajanje, ki sledi pravzaprav obravnava libertarizma in komunizma skozi oči liberalnega diskurza, saj idejno sledim diskurzu, kot ga je zastavil Kymlicka v svojem Politični filozofiji.
[95] Podrobneje o tem glej Cook, str. 387- 482
[96] Glavni predstavniki tega gibanja so Saussure, Levi- Strauss, Lacan in Althuser
[97] Ibid., str. 446
[98] Kymlicka, str. 275
[99] Ibid., str 277
[100] Njegovo pojmovanje popolnoma ustreza Althuserjevemu pojmovanju subjekta.
[101] Kymlicka, str. 165 in dalje
[102] Ibid., str. 177
[103]Ibid., str. 181
[104] Glej infra 5. poglavje
[105] S čimer merim tako na širitev spiska materialnih upravičenj kot na glasno poudarjanje moralne vezi, ki presenetljivo spominja na koncept samolastništva.
[106] Kymlicka, str. 120
[107] Ibid., str. 141
[108] Bogataj Jančič, str. 33
[109] Vendar ne na področju političnih, temveč ekonomskih pravic, kar je dokaj nenavadno!
[110] Lessigova skupnost je nasploh kritizirana s strani dekonstruktorjev copyrighta, češ da je preveč konservativna, ker ponuja zgolj eno copyleft licenco in ker Lessig razglaša za svoj cilj vrnitev v stare okvirje copyrighta in ne njegovo razgradnjo. Zanika libertarno stališče, vendar pa ne želi iti v smeri Stallmana, kaj šele v smeri nasprotni copyright. Damjan, str. 89
[111] Ko Muller torej pravi: »Its intention is to cumulatively push all software into it through viral replication.«, se moti.
[112] Za javno percepcijo seveda škodoželjno lansiranega termina. Glej Damjan, str. 179 ter Formenti, str. 107 in dalje
[113] Damjan, str. 40
[114] Kuhn in Stallman temu npr. sploh ne pravi pravica, temveč moč, vendar je pravno gledano to še vedno pravica.
[115] Glej zgodovino; kaj se je zgodilo Stallmanu, ker prosta licenca ni bila recipročna.
[116] Kymlicka, str. 211
[117] Kar je značilno za komunitarno filozofijo.
[118] Ibid.
[119] Če bi ščitili zgolj svobodo posameznika, bi šlo za bistvo libertarizma.
[120] Tako npr. liberalci močno dvomijo v to, da bi bilo potrebno tolerirati nesvobodne prakse verskih manjšin, kjer npr. otroci nimajo možnosti odločitve (torej revidiranja lastne vere), po drugi strani pa brez težav tolerirajo podobne skupnosti, v katere vstopi lahko šele odrasel človek.
[121] Pri čemer je treba ponoviti, da copyleft ne pomeni omejevanja ravnanja ampak pogojevanje vstopa!
[122] Kymlicka, str. 305
[123] Kymlicka, str. 300
[124] Ibid., str. 304
[125] Ibid.
[126] Ibid.
[127] Ibid., str. 329
[128] Kymlicka, str. 211
[129] Zato tudi prihaja do težav pri pripisovanju ustrezne ideološke oznake gibanju OSI.
[130] Ibid., str. 224-226
[131] To so v anglosaški tradiciji tiste dobrine, ki navkljub tržni ureditvi ostanejo javne. Formenti, str. 53
[132] Izraz commons je izredno težko prevedljiv, saj ne obstaja slovenska beseda, ki bi ustrezno označevala pomen, ki ga v sebi nosi angleška. Zato v diplomski nalogi uporabljam angleški izvirnik v smislu kolektivno posedovanega resursa.
[133] Teoretični in praktični nasprotniki so pogosto ene in iste osebe. Ko npr. Ballmer govori o komunizmu, je teoretični nasprotnik, ki si želi zelo praktičnih posledic svojih izjav.
[134] Kymlicka, str. 173
[135] Tudi na Slovenskih tleh je Marija Terezija ukazala razdeliti srenjsko zemljo (gmajno) med prebivalstvo saj je s tem povečala donosnost pridelka na površino. Pod vplivom fiziokratskih načel se je leta 1767 s patentom začelo razdeljevanje srenjskih zemljišč (tj. gmajn) med podložnike, ker je bila srenjska zemlja pogosto zanemarjena ali pa po drugi strani preveč izčrpana. Kajžarji so pogosto ostali brez dostopa do zemlje, ki je omogočala preživetje. Ker so taka obdelana zemljišča, ki so nastala iz srenjskih pašnikov ostala neograjena (kar je povzročalo spore med tistimi, ki so svojo novo zemljo pasli in tistimi, ki so jo spremenili v njive) pa je ta proces bil otežen in podobne uredbe kot patent iz leta 1768 so se izdajale še naslednjih 70 let da so dokončno porazdelili vso srenjsko zemljo razen nekaterih izjem, ki so se izkazale za uspešne (npr planinske pašnike ipd.). Vilfan, str. 156-157
[136] Lemley, str. 17-25
[137] Ibid., str. 25
[138] Tako visoko, da se pokrije stroške plus razumna mera dobička.
[139] Lemley, str. 22
[140] CC Slovenija imenuje ta skupek prostih vsebin »ustvarjalna gmajna«
[141]Mueller, dosegljivo na http://firstmonday.org/htbin/cgiwrap/bin/ojs/index.php/fm/article/view/2058/1956
[142] Tako npr. pravi: »On one side of the debate “the commons” (note the definite article) is presented as something large, public–spirited and inclusive while the role of private property rights is either ignored or denigrated as enclosed, restrictive, selfish. On the other side of the political spectrum, “commons” is equated with an all–embracing economic communism or overbearing regulation, and “the market” (note again the use of the definite article) defended rigidly as if it were the answer to all problems.« Nadalje pravi tudi: »But the “communist” label is belied by Stallman’s strategy of institutionalization. The free software movement pioneered a new economic institution, the software licensing concept embodied by the GNU General Public License (GPL). The GPL is based, ironically, on copyright law. It grants users the right to run, copy, redistribute, study, change, and improve the underlying source code of a program. The license is designed to prevent anyone from acquiring exclusive, proprietary rights to software developed by the F/OSS community; as Stallman puts it, “instead of a means of privatizing software, [the license] becomes a means of keeping software free.«
[143] Stallman, str. 65
[144] Glej tudi Damjan, str. 191
[145] Stallman, str. 43
[146] V angleščini ima dvoumen pomen - brezplačno ali pa svobodno, prosto. V slovenščini pač ne.
[147] Mueller tako pravi: »People enter into the communal economy as a matter of choice. There will be no bloody revolution, no expropriating of the expropriators. This vision of the movement is fully compatible with a liberal market economy and may even be seen as a sophisticated extension of it.«
[148] O zgodovini pojma glej: http://lxer.com/module/newswire/view/57261/index.html
[149] http://arstechnica.com/apple/news/2007/09/linux-marketshare-set-to-surpass-windows-98.ars
[150] http://www.pcworld.com/businesscenter/article/151568/ballmer_still_searching_for_an_answer_to_google.html
[151] http://www.top500.org/stats/list/32/osfam
[152] http://www.freesoftwaremagazine.com/columns/large_hadron_collider_switches_if_its_end_world_it_will_be_powered_gnu_linux
[153] http://www.mozilla.org/about/history.html
[154] http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/internet-explorer-in-firefox-skoraj-izenacena/209503
[155] Linksvayer dosegljivo na http://creativecommons.org/weblog/entry/15411
[156] http://en.wikipedia.org/wiki/Wikipedia:Size_comparisons
[157] http://creativecommons.org/weblog/entry/13588
[158] http://www.mpaa.org/researchStatistics.asp
[159] http://bits.blogs.nytimes.com/2009/06/04/web-series-tied-to-blade-runner-is-in-the-works/
