Torek, 6 januar 2009

O podobah človeka in idejah prava II.

Naj nadalje napišem še stavek ali dva o političnem pogledu na pravo. Prevladujoč pogled na katerem večinoma gradi sodobno pravo je namreč videnje človeka kot racionalen samostojen subjekt, ki je sposoben sprejemati svobodne odločitve zaradi možnosti tvorjenja svobodne in neodvisne volje. Ta pogled je nedvomno soroden dvema drugima v današnjih časih zelo pogostima pogledoma in sicer kapitalističnemu (oz. če smo natančnejši- ekonomističnemu) in pa demokracističnemu (ne demokratičnemu). Skupni imenovalec vseh teh pogledov je seveda ta, da rezultat posameznikovega dejanja črpa legitimnost in pravičnost ravno iz predpostavke svobodne volje, ki je vsekakor bistvena sestavina koncepta posameznika kot subjekta. Tako je v demokraciji oblast legitimirana ravno zaradi tega, ker jo izvolijo volivci na podlagi svobodne volje (če prihaja do manipulacij ne gre več za svobodne volitve in legitimnost oblasti se postavi pod vprašaj ipd.). V kapitalizmu je porazdelitev bogastva pravična, če sledi svobodni gospodarski pobudi katere nosilci so svobodni subjekti. Nepravičnost pa se npr. pokaže ob netransparentnih informacijah zaradi katerih posameznik sprejema napačne odločitve ipd.

In prav tak vzorec razmišljanja najdemo tudi v pravni teoriji. Posameznik naj bi v predvideni situaciji namreč imel svobodno možnost odločanja in posledično tudi racionalno in svobodno (ob predočitvi sankcije) odločil kako bo ravnal v danem primeru, ki ga ureja določeno pravilo. Sankcija ki zadene posameznika zaradi njegovega ravnanja je pravična in legitimna, saj le ta ve, kaj ga čaka, če bo ravnal tako ali drugače, pa tudi možnost svobodne odločitve je na njegovi strani. Takemu posamezniku pritiče oznaka subjekta, ki pa ni, kot bomo videli na koncu, edini možni koncept označbe posameznika in ravno to dejstvo postavlja diskurz o podobi človeka in temeljih prava v območje političnega!
Če na hitro ošvrknemo različna pravna področja lahko kaj hitro ugotovimo, da tak pogled v največji meri prevzema civilno pravo, kjer je avtonomija subjektov na prvem mestu. In v tej luči moramo tudi razumeti negodovanja profesorjev civilnega prava kadar začne potrošniško pravo rušiti koncept subjekta, kjer ni vsak subjekt samostojen in enakovreden temveč obstajajo tudi močnejši in šibkejši subjekti. Na področju kazenskega prava je situacija delikatnejša saj se ta panoga intenzivneje ukvarja s subjektivnimi okoliščinami posameznikovih odločitev. V tej luči moramo tudi razumeti večne debate o restriktivnejših in permisivnejših prijemih katere prinašajo reforme in novele. Tudi tretje veliko področje- upravno pravo ni izvzeto iz teh dilem pri čemer je potrebno poudariti, da je zaradi tesnejše zveze s pojmom političnega in večje dinamike tu še v večji meri opazen zgoraj opisani fenomen političnega pogleda. Za panogo pri kateri je bilo najbolj jasno artikulirano (in to celo zavestno!!!) zanikanje pomena političnega pogleda pa velja ustavno pravo. Pri tem mislim predvsem na debato okoli tega ali naj gre pri imenovanju ustavnih sodnikov za svetovnonazorsko uravnoteženo sestavo ali pa se morajo imenovati t.i. "neodvisni pravni strokovnjaki". Slednja izjava je seveda sprenevedanje par excellence!!! Če je že sam pogled v najbolj "nedolžni" panogi- civilnem pravu pravzaprav zelo političen, potem so vprašanja, ki jih rešuje ustavno pravo ravno politične narave.

Če vse te konkretne primere prenesemo na filozofsko raven nas stvar pravzaprav ne začudi. Pretekli trend filozofskega pogleda na posameznika je namreč narekoval strukturalizem, ki je diametralno nasproten libertarnemu pogledu (če ekonomističen in demokracističen pogled označimo s primerno politično-filozofsko oznako). Strukturalizem ima posameznika za nosilca določenih (nezavednih) struktur, koncept ravnanja takega nosilca pa Bourdieu označuje kot mehanicizem. Na podlagi te filozofske smeri (če bi dosledno izhajali iz njenih predstav o posamezniku) nikakor ne bi bilo mogoče izpeljati oz. legitimirati demokracije, kapitalističnega sistema ali pravnega sistema v obliki, ki prevladuje danes. Torej je trend dekonstrukcije teh sistemov logičen saj sledi dekonstrukciji pogledov na človeka, kar je bila ena izmed poglavitnih paradigem strukturalizma. Vendar pa je potrebno biti pri tem previden in se vprašati sledeče: ali je smiselno dekonstruirati sisteme na podlagi že sedaj "zastarele" paradigme o človeku (oz. njegove dekonstrukcije)? Strukturalistična paradigma je namreč doživela okoli leta 1968 zelo hiter vzpon in prav tako hiter padec. Razni poststrukturalistični avtorji kot npr. Bourdieu skušajo preseči to dihotomijo nenehnega nihanja iz ene skrajnosti v drugo in že kar nekaj časa ponujajo druge predstave človeka (Bourdieu npr. pojem agenta) in pa (kar je za pravno stroko oz. sociologijo prava zelo zanimivo) ponovno uvajajo tudi pojem interesa. Mogoče bi bilo torej pred vsako kritiko sistema oz. že za samo akademsko pravno delovanje dobro premisliti na kakšni podobi človeka gradimo svoj pravni sistem in se vprašati po tem ali ponovno nihamo iz mehanistične v intelektualistično skrajnost (za katere moramo trditi, da že dolgo ne ustrezata resničnosti in tokovom sodobne filozofije) in ali bi radi res nadaljevali vojno podob človeka zgolj na podzavestni ravni ali pa ne bi raje priznali, da se je potrebno izrekati o naravi človeka in šele nato graditi pravni sistem.

Read more...

Ponedeljek, 5 januar 2009

O podobah človeka in idejah prava I.

Prvotni namen tega prispevka je bila recenzija knjige Pierra Bourdieuja z naslovom Sociologija kot politika , ker sem želel predstaviti v pravni teoriji in filozofiji prava dokaj zanemarjen pogled na odnos med posameznikom in pravilom. Vendar sem ugotovil, da bi bilo pravzaprav bolje in pa mnogo bolj zanimivo začeti pri nečem osnovnejšem in sicer pri odnosu med posameznikom in samim pravom.

Če za lažje razumevanje tega sestavka končno ugotovitev razmišljanja postavim na začetek, se temeljne teze glasijo takole:
1. pogled na posameznika z gledišča sodobnega prava je pravzaprav nujno političen pogled, prevladujoči pogled pa je vse prej kot samoumeven
2. pravniška stroka se tega ne zaveda oz. ne priznava, kar pa sproža nepotrebne spore in nerazumevanja na področju pravne znanosti
3. po drugi strani pa je nesamoumevno tudi sodobno pravo, ki gradi na taki podobi človeka

Naj v nadaljevanju poskusim pojasniti miselno pot katere rezultat so zgoraj omenjene teze.
Na začetku naj razložim kaj pravzaprav pomeni graditi pravni sistem na podobi človeka! Za ilustracijo kako odločilen je pogled na človeka za vzpostavitev določenega miselnega sistema lahko vzamemo knjigo Ekonomski liberalizem v kateri Pierre Rosanvallon, prikaže kako so misleci 18. stoletja kot so Hobbes, Rousseau, Locke, Hume, Montesquieu in drugi svoje politično-ekonomske teorije družbe vezali na predstavo o človeku. Navidezno suhoparne in pa v mnogočemer za današnjega bralca smešne razprave o človekovih strasteh in lastnostih nam ravno zaradi tujosti pogledov oz. današnje distance do njih toliko bolj očitno pokažejo kako odločilni so pravzaprav bili ti pogledi za vzpostavitev nekih miselnih sistemov, katere poznamo danes zgolj v zgodovini politične ali pravne filozofije.

Rosanvallon tako npr. trdi, da lahko sledimo vzniku idej o družbi in njeni ureditvi skoraj izključno skozi izjave filozofov o človeku, posamezniku. Poglejmo torej nekaj primerov! Hobbes svoje videnje družbe gradi na človeku pri katerem nima največjega vpliva razum temveč strast in to ne katerakoli strast temveč strast straha pred smrtjo oz. želje po ohranitvi. Tako gledišče pa je tudi temelj teorije o dvojni družbeni pogodbi podreditve in združitve. Putendorf izpelje svojo teorijo oblasti iz tega, da vidi človeka kot bitje ki je po naravi nagnjeno h druženju. Locke izhaja iz trditve da človek ne ločuje ohranitve samega sebe od ohranitve lastnine. Kot pravi sam: "Glavni in prvi cilj, zaradi katerega se ljudje združujejo v republike in se podrejajo vladam, je ohranjanje njihove lastnine." Rousseau ima človeka za bitje, ki ga gibljejo zelo umerjene strasti in ki kaže omejene potrebe. Hume pa gradi na izjavi: "Nobena lastnost človeške narave ni hkrati sama na sebi in po svojih posledicah pomembnejša od naše naravne tendence, da simpatiziramo z drugimi in prek komunikacije sprejemamo njihova nagnjenja in čustva, ne glede na to kako drugačna so od naših ali našim celo nasprotna."

Če v spomin prikličemo teorije zgoraj omenjenih mislecev nam vsekakor postane jasno, zakaj so njihove teorije takšne kakršne so. Izjave o človeku predstavljajo aksiome iz katerih so bile izpeljane teorije, te teorije pa so se razlikovale ravno zaradi radikalno ali rahlo drugačnega izrekanja o naravi človeka. Kritika starejše teorije se je, kot je razvidno, začela s kritiko izrekanj o človeku.

In stanje današnje akademske stroke? Naj bi bile stvari drugačne? Seveda ne! Tudi v moderni politični filozofiji nam namreč take izpeljave niso tuje. Tako npr. Galston v svoji knjigi Liberalni nameni opozarja: "Pomislite konec koncev na znano razpravo med Nozickom in Rawlsom o pravi vlogi individualne zasluge in upravičenosti v teoriji pravičnosti. Rawls se sklicuje na intuitivno idejo, da so individualne sposobnosti sadovi narave in naključja, torej so z moralnega kota arbitrarne. Nozick se sklicuje na nasprotno intuicijo, da so te sposobnosti pomemben del tistega zaradi česar smo ločeni in prepoznavni posamezniki, in da zavrnitev njihovega moralnega pomena pomeni spodkopavanje pomembnega dela individualizma zaradi katerega je liberalizem privlačen." Vsem je dobro znano kakšni politični filozofiji sta Nozick in Rawls izpeljala na podlagi takih prepričanj o človeku.

Iz vsega navedenega je razvidno, da se na področju filozofije zavedajo pomembnosti izrekanj o človekovi naravi oz. naravi posameznika. Mnogokrat smo priča rušenju različnih teorij in miselnih sistemov ravno preko rušenja podob človeka.

Vse te misli seveda veljajo za akademske filozofske razprave. Za potrebe pričujočega razmišljanja pa je pomembneje ugotoviti, kako je s to rečjo v pravni resničnosti. Potrebno se je vprašati ali po propadu šol naravnega prava in pravnega pozitivizma sploh še srečujemo izjave o človeku s katerimi bi želeli pravni teoretiki upravičevati in graditi določeno podobo prava, pravne šole, smeri prava ali pravne panoge? V resnici moramo priznati, da je odgovor na to vprašanje nikalne narave! Kot je že ugotavljal Radbruch je vsebina prava (temu sicer on pravi smoter) stvar političnega pogleda in ne prava samega. Je stvar političnega! Stvar prava je po Radbruchu zgolj forma, ki se kaže v formalni pravičnosti ter pravni varnosti.

Mogoče vse to zveni zelo prezentno a navkljub temu začuda oddaljeno. Če namreč s tega stališča opazujemo pravno znanost in pravno akademsko stroko, nas prav odsotnost zavedanja, da je vsako stališče v zvezi z vsebino prava politično oz. (če smo manj radikalni) svetovnonazorsko prepričanje, ki v svojem bistvu nezavedno gradi na določeni podobi človeka (ki pa seveda ni ena sama) lahko začudi. Pomanjkanje izjav o človeku v tem smislu seveda ni rezultat premišljenega dela (kot npr. pri Radbruchu) temveč gre za enostavno pomanjkanje uvida v samo bistvo razprtij pravne stroke. Pri vem tem gre namreč za to, da je ostala podoba človeka v neizrekljivem oz. nezavednem področju. Prav to neizrekanje pa je obsodbe vredno, saj gre za tako očitno stvar, da bi ob njenem priznanju prihranili marsikatero spodaj omenjeno nekoristno razprtijo pravne stroke, ki bi se pravzaprav morala dogajati na področju političnega. Pri tem je potrebno vsekakor paziti, da se ne potisne pravne stroke v ukvarjanje zgolj s tistim čemur Radbruch pravi pravna varnost in formalna pravičnost ali pa pravnika pretvoriti v kelsnov tip pravnega strokovnjaka, ki bo strokovno deduciral pravne norme iz pranorme. Potrebno je odpreti pravno znanost navzven v interdisciplinarnost (pri čemer moramo odkloniti pejorativen prizvok, ki ga je beseda interdisciplinarnost privzela z mantrami o prenovah šolskih in znanstvenih sistemov). Potrebno je priznati, da pravna stroka v svojih izjavah vedno nezavedno izvira iz lastnega političnega prepričanja. Politične in pravne razprtije je potrebno ločiti pri čemer mora pravna stroka sodelovati v političnem diskurzu, ki se je tiče, ne pa tudi politika v pravnem diskurzu, ki se je ne tiče.

Read more...

  © Blogger template ProBlogger Template by Ourblogtemplates.com 2008

Back to TOP