O podobah človeka in idejah prava II.
Naj nadalje napišem še stavek ali dva o političnem pogledu na pravo. Prevladujoč pogled na katerem večinoma gradi sodobno pravo je namreč videnje človeka kot racionalen samostojen subjekt, ki je sposoben sprejemati svobodne odločitve zaradi možnosti tvorjenja svobodne in neodvisne volje. Ta pogled je nedvomno soroden dvema drugima v današnjih časih zelo pogostima pogledoma in sicer kapitalističnemu (oz. če smo natančnejši- ekonomističnemu) in pa demokracističnemu (ne demokratičnemu). Skupni imenovalec vseh teh pogledov je seveda ta, da rezultat posameznikovega dejanja črpa legitimnost in pravičnost ravno iz predpostavke svobodne volje, ki je vsekakor bistvena sestavina koncepta posameznika kot subjekta. Tako je v demokraciji oblast legitimirana ravno zaradi tega, ker jo izvolijo volivci na podlagi svobodne volje (če prihaja do manipulacij ne gre več za svobodne volitve in legitimnost oblasti se postavi pod vprašaj ipd.). V kapitalizmu je porazdelitev bogastva pravična, če sledi svobodni gospodarski pobudi katere nosilci so svobodni subjekti. Nepravičnost pa se npr. pokaže ob netransparentnih informacijah zaradi katerih posameznik sprejema napačne odločitve ipd.
In prav tak vzorec razmišljanja najdemo tudi v pravni teoriji. Posameznik naj bi v predvideni situaciji namreč imel svobodno možnost odločanja in posledično tudi racionalno in svobodno (ob predočitvi sankcije) odločil kako bo ravnal v danem primeru, ki ga ureja določeno pravilo. Sankcija ki zadene posameznika zaradi njegovega ravnanja je pravična in legitimna, saj le ta ve, kaj ga čaka, če bo ravnal tako ali drugače, pa tudi možnost svobodne odločitve je na njegovi strani. Takemu posamezniku pritiče oznaka subjekta, ki pa ni, kot bomo videli na koncu, edini možni koncept označbe posameznika in ravno to dejstvo postavlja diskurz o podobi človeka in temeljih prava v območje političnega!
Če na hitro ošvrknemo različna pravna področja lahko kaj hitro ugotovimo, da tak pogled v največji meri prevzema civilno pravo, kjer je avtonomija subjektov na prvem mestu. In v tej luči moramo tudi razumeti negodovanja profesorjev civilnega prava kadar začne potrošniško pravo rušiti koncept subjekta, kjer ni vsak subjekt samostojen in enakovreden temveč obstajajo tudi močnejši in šibkejši subjekti. Na področju kazenskega prava je situacija delikatnejša saj se ta panoga intenzivneje ukvarja s subjektivnimi okoliščinami posameznikovih odločitev. V tej luči moramo tudi razumeti večne debate o restriktivnejših in permisivnejših prijemih katere prinašajo reforme in novele. Tudi tretje veliko področje- upravno pravo ni izvzeto iz teh dilem pri čemer je potrebno poudariti, da je zaradi tesnejše zveze s pojmom političnega in večje dinamike tu še v večji meri opazen zgoraj opisani fenomen političnega pogleda. Za panogo pri kateri je bilo najbolj jasno artikulirano (in to celo zavestno!!!) zanikanje pomena političnega pogleda pa velja ustavno pravo. Pri tem mislim predvsem na debato okoli tega ali naj gre pri imenovanju ustavnih sodnikov za svetovnonazorsko uravnoteženo sestavo ali pa se morajo imenovati t.i. "neodvisni pravni strokovnjaki". Slednja izjava je seveda sprenevedanje par excellence!!! Če je že sam pogled v najbolj "nedolžni" panogi- civilnem pravu pravzaprav zelo političen, potem so vprašanja, ki jih rešuje ustavno pravo ravno politične narave.
Če vse te konkretne primere prenesemo na filozofsko raven nas stvar pravzaprav ne začudi. Pretekli trend filozofskega pogleda na posameznika je namreč narekoval strukturalizem, ki je diametralno nasproten libertarnemu pogledu (če ekonomističen in demokracističen pogled označimo s primerno politično-filozofsko oznako). Strukturalizem ima posameznika za nosilca določenih (nezavednih) struktur, koncept ravnanja takega nosilca pa Bourdieu označuje kot mehanicizem. Na podlagi te filozofske smeri (če bi dosledno izhajali iz njenih predstav o posamezniku) nikakor ne bi bilo mogoče izpeljati oz. legitimirati demokracije, kapitalističnega sistema ali pravnega sistema v obliki, ki prevladuje danes. Torej je trend dekonstrukcije teh sistemov logičen saj sledi dekonstrukciji pogledov na človeka, kar je bila ena izmed poglavitnih paradigem strukturalizma. Vendar pa je potrebno biti pri tem previden in se vprašati sledeče: ali je smiselno dekonstruirati sisteme na podlagi že sedaj "zastarele" paradigme o človeku (oz. njegove dekonstrukcije)? Strukturalistična paradigma je namreč doživela okoli leta 1968 zelo hiter vzpon in prav tako hiter padec. Razni poststrukturalistični avtorji kot npr. Bourdieu skušajo preseči to dihotomijo nenehnega nihanja iz ene skrajnosti v drugo in že kar nekaj časa ponujajo druge predstave človeka (Bourdieu npr. pojem agenta) in pa (kar je za pravno stroko oz. sociologijo prava zelo zanimivo) ponovno uvajajo tudi pojem interesa. Mogoče bi bilo torej pred vsako kritiko sistema oz. že za samo akademsko pravno delovanje dobro premisliti na kakšni podobi človeka gradimo svoj pravni sistem in se vprašati po tem ali ponovno nihamo iz mehanistične v intelektualistično skrajnost (za katere moramo trditi, da že dolgo ne ustrezata resničnosti in tokovom sodobne filozofije) in ali bi radi res nadaljevali vojno podob človeka zgolj na podzavestni ravni ali pa ne bi raje priznali, da se je potrebno izrekati o naravi človeka in šele nato graditi pravni sistem.
